11. okt. 2015

Behind the Candelabra (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

I love to give the people a good time.

Italijansko-poljsko-ameriški pianist in zabavljač Władziu Valentino Liberace (1919—1987) je slovel po ekstravagantnem in razvratno kičastem slogu, tako na odru kot tudi (ali še bolj) v zasebnem življenju. Le razmeroma ožjemu krogu sodelavcev in svojcev sta bila znana tudi njegova istospolna usmerjenost ter nenasitni tek po mladih, postavnih svetlolascih; menedžerji in producenti so do konca prikrivali ne le njegovo homoseksualnost, temveč tudi občasne spolne ekscese, ki bi (po njihovem mnenju) omadeževali sila dobičkonosno kariero uspešnega koncertnega, televizijskega in filmskega nastopača. Biografska drama režiserja Stevena Soderbergha je v produkciji mreže HBO posneta po knjižnih memoarih Behind the Candelabra: My Life with Liberace (1988) njegovega dolgoletnega ljubimca in življenjskega sopotnika Scotta Thorsona, ki je moral po razdoru njune zveze na sodišču iskati moralno zadoščenje in finančno kompenzacijo za dolga leta, vdano preživeta za zaprtimi vrati Liberacejevega razkošnega doma.



Filmske vtise bi morali vselej začenjati s pozitivno kritiko in tokrat so hvalnice občinstva ter navdušen kritiški sprejem — če ne omenjam globusov, emmyjev in številnih nominacij — prav zares upravičeni: Michael Douglas in Matt Damon sta v obeh osrednjih vlogah fantastična. Zlasti slednji, ki ga že od Dobrega Willa Huntinga (1997) dalje štejem za nadvse spodobnega glumača (ogleda vreden je gotovo še Nadarjeni gospod Ripley režiserja Anthonyja Minghelle), me je presenetil z večplastnim, pretanjenim prikazom in prepričljivo karakterizacijo. Njuna vzajemnost in avtentična igralska predstava sta ob suvereni Soderberghovi režiji tisto, kar naredi ta film.

Ampak določene stvari sem vseeno pogrešal in bi si želel, da bi jih filmska biografija bolj poudarila ali drugače prikazala; podobno kot pri lanskoletni drami The Theory of Everything (2014) me je denimo zmotila pretežna osredotočenost izključno na zasebni vidik Liberacejevega življenja. Vrhunski showman je gotovo moral večino svojega časa nameniti poslovni strategiji, dogovorom z menedžerji in pravnimi zastopniki, snemanju v zvočnih in televizijskih studijih, predvsem pa vajam in pripravam na nastope — a v filmu je vse to zgolj bežno nakazano. Razumem, da gre za karakterno priredbo romana in se scenarij drži knjižne rdeče niti, pa vendar bi delna adaptacija in aktualizacija prinesli veliko bolj verodostojno, v širši družbeni kontekst vpeto zgodbo. Nenavadno je, da Soderbergh globlje ne tematizira dejanske javne podobe kontroverznega klavirskega virtuoza; izraz "gej" je namreč (po vsem sodeč) skoraj politično preveč korektna oznaka za grotesknega starega pederasta, ki je komajda mogel brzdati malone pedofilska nagnjenja — v času, ko celo najbolj liberalni del ameriške družbe ni bil preveč naklonjen tovrstnim svoboščinam. S časopisno naslovnico le mimogrede ošine podoben primer Rocka Hudsona, čigar igralska kariera bi bila potemtakem prav tako drugačna, če ne bi praktično do njegove smrti (zaradi aidsa) v javnosti tajili njegove homoseksualnosti. Liberace je bil s svojimi načičkanimi drag queen kostumi, krznenimi plašči in kilogrami zlatega nakita veliko očitnejši, pa vendar so mediji in z njimi občinstvo — kot kaže — do konca plašnično živeli v nevednosti. Šele pojav virusa HIV in prvih žrtev med slavnimi (čemur se film ne posveča posebej) je vnovič preusmeril žaromete javnosti na njegov primer in podobne zgodbe iz zvezdniške srenje.



Druga dilema, ki je film (vsaj do odjavne špice) ne problematizira podrobno, je pravni vidik skupnega življenja istospolnih partnerjev. Potem, ko ga je njegov dobrotnik in mentor (ter natepač) slednjič odslovil (ter si našel mlajšega žrebca), ga je moral Thorson tožiti za vsaj delno kompenzacijo njune petletne ljubezenske zveze in vseh ponižanj (med drugim se je podvrgel plastični operaciji, s katero naj bi ga Liberace spremenil v mlajšo različico samega sebe) oziroma pravično delitev skupnega premoženja. Uradna zakonska zveza med istospolnima partnerjema takrat v ZDA ni bila možna, zato je hotel Liberace posvojiti svojega mladega prijatelja, da bi mu tako zagotovil vsaj nekatere legalne pravice, izhajajoče iz dedovanja in zapuščine — vendar zaradi pravnih zapletov in poznejšega Scottovega vdajanja mamilom ta postopek formalno ni bil izpeljan. Zgodba le obrobno prikazuje politično klimo in mnenje javnosti, ki sta čedalje tesneje obkrožala odmevni primer.

Kakorkoli že: vse to so bržčas le subjektivni in postranski, nemara celo pretirano drobnjakarski ter nepomembni pomisleki; že zaradi doživetih igralskih nastopov in kratkočasne dramaturgije je film vreden ogleda. (Mimogrede: Rob Lowe kot zapiti plastični kirurg ter Scott Bakula kot gejevski hollywoodski producent sta huronsko zabavni metafilmski karikaturi njiju samih.) Sijajnemu Michaelu Douglasu, ki je na filmskem platnu že zdavnaj prekosil svojega slavnega očeta (česar recimo ne bi mogli reči tudi za Kieferja Sutherlanda, Charlieja Sheena, Jaka Buseyja in še koga), pa iz srca želim dobro zdravje in še dolgo filmsko udejstvovanje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar