4. okt. 2015

Black Mass (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Ideja za film, posnet po romanu Black Mass: The Irish Mob, The FBI and A Devil's Deal, je nastala že na prelomu tisočletja, ko je izšla sila uspešna knjiga ameriških avtorjev Dicka Lehra in Gerarda O'Neilla; potem pa so se pravice za adaptacijo selile od studiev Miramax in producenta Harveyja Weinsteina do kravatarjev kabelskih mrež (ki so želeli posneti televizijsko miniserijo) ter od režiserjev Jima Sheridana do Barryja Levinsona — preden je (kot njegov tretji celovečerec) projekt pristal pri Scottu Cooperju (Crazy Heart, Out of the Furnace) ter v distribuciji tvrdke Warner Bros. Tako podajanje hollywoodske žogice ni nikoli preveč dobro; govori o pomanjkanju cineastične vizije ter ustvarjalne osredotočenosti — in to se končnemu izdelku verjetno tudi pozna. Cooper je bolj tehnično-vizualni kot pripovedni tip režiserja, namesto na trden scenarij se raje zanaša na zvezdniško igralsko zasedbo. Včasih je to dovolj, drugič ne. Tokrat se (mi) zdi rezultat nekoliko mešan: soliden, a žal brez izrazitega tematskega, arhetipskega ali žanrskega presežka.



Kriminalna drama spremlja resnično življenje Jamesa Josepha 'Whiteyja' Bulgerja iz južnega Bostona, vodje zloglasne irsko-ameriške gangsterske tolpe Winter Hill Gang. Bulger (Johnny Depp) je po naključju tudi starejši brat Billyja Bulgerja, priljubljenega massachusettskega senatorja (Benedict Cumberbatch): krvna vez in prikladno medijsko povezovanje zločinca ter politika je za oba bolj ovira kot prednost. Stvari se še zapletejo, ko Whiteyju njegov prijatelj iz otroštva, zdaj zvezni agent pri FBI (Joel Edgerton), predlaga za obe strani koristno sodelovanje: Bulger (ki najbolj od vsega sovraži špiclje in ovaduhe) naj bi se z občasnim posredovanjem informacij o dejavnostih italijanskih mafijcev v soseščini znebil tekmecev za teritorij, federalni urad pa bi z materialnimi dokazi končno zašil eno najbolj izmuzljivih zločinskih združb v tistem delu države. Akcija se čez čas izkaže za uspešno in makaronarji se znajdejo za rešetkami, a dolgoročno je Bulgerjevo podganjenje v prid predvsem njemu samemu, saj iz krajevnega gangsterja ob tihi podpori FBI sčasoma preraste v vplivnega zločinskega šefa. Po tragični smrti edinega sina se izkaže tista preračunljiva, neusmiljena plat otopelega in brezčutnega Bulgerja, ki se brez pomislekov znebi celo najožjih sodelavcev, če le zasluti, da je omajana njihova lojalnost. Krvavo dogajanje (podkrepljeno z odmevnimi orožarskimi aferami v sodelovanju z IRO) seveda zmoti birojevce in njihove šefe, saj je bil prvotni dogovor drugačen; ko se v njihove pisarne naseli ambiciozni in nepodkupljivi javni tožilec (Corey Stoll), se začne krog okoli čedalje bolj paranoičnega Bulgerja ožiti — ter slednjič zajame tudi njegove znance in sodelavce pri organih pregona.

Prednost surove filmske zgodbe sta njena pristnost in brezkompromisna stvarnost, saj gledalcu ne vsiljuje romantičnih predstav o gangsterjih ter njihovi črno-beli morali in ga tudi ne fascinira z nazorno krvavimi obračuni. Po drugi strani pa nam razmeroma generična in čustveno sterilna biografska kriminalka (prav zato) predstavi medle, nedopadljive figure, med katerimi si je kogarkoli težko posebej zapomniti. Po glumaški izraznosti in karakterizirani predstavi vendarle pričakovano izstopa Johnny Depp (omeniti pa gre tudi odličnega Petra Sarsgaarda v stranski vlogi in še koga iz podporne zasedbe), čeprav se kot osrednji lik z ledeno modrimi očmi pomika po ozki meji med značajsko pretiranim ter malone karikiranim, skorajda grotesknim. Scenarij nam, ironično, o njem nazadnje ne razkrije veliko; kot tudi ne o lojalnostni etiki, ki tako vztrajno veže prijatelje iz otroštva z različnih strani zakona. Deppova osupljiva transformacija v magnetičnega Bulgerja je edini najvšečnejši vidik kinematografsko spodobne pripovedi, ki pa razen njegove zgodbe pravzaprav nima kaj povedati. (Trivia: menda je to prvi njegov film, ki si ga je Depp celo ogledal.) Kogar zanima, bo česa zanimivejšega bržčas deležen v dokumentarcu Whitey: United States of America v. James J. Bulger (2014) režiserja Joeja Berlingerja (Metallica: Some Kind of Monster); medtem ko imajo ljubitelji filmskih gangsterijad na voljo tako veliko vsestransko boljših filmov, da jih je nemogoče našteti. Naj omenim le enega, ki se mu tokratni ne približa niti na miljo, četudi se ga mestoma trudi posnemati: Goodfellas (1990). Scorsese je pač znal, dočim se bo moral Cooper še česa naučiti; celo če ostanem zgolj pri Deppovih filmih, (mi) je celostno všečnejši njegov Donnie Brasco (1997).

Najverjetneje sem imel za spoznanje previsoka pričakovanja.

1 komentar: