14. okt. 2015

Mr. Holmes (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Ameriški scenarist in režiser William Condon se je med kritiško srenjo in občinstvom uveljavil z izjemno biografsko dramo Bogovi in pošasti (1998), tj. pomenljivim odsekom poslednjih dni življenja kontroverznega režiserja Jamesa Whala, ki ga je briljantno upodobil Ian McKellen. (Condon je prejel oskarja za prirejeni scenarij, McKellen in njegova soigralka Lynn Redgrave pa nominaciji za glumaški predstavi.) Po nekaterih izletih v žanrske vode in življenjepisnih prikazih (Kinsey, Dreamgirls, The Twilight Saga: Breaking Dawn, The Fifth Estate) zdaj Condon vnovič združuje moči z McKellenom v še enem nenavadnem in edinstvenem projektu.

But all that just told you he was married. How did you know he'd come to see you about his wife? —Because when you're a detective, and a man comes to see you, it's usually about his wife.



Po romanu A Slight Trick of the Mind ameriškega avtorja Mitcha Cullina posneta fiktivna pripoved (s prirejenim scenarijem Jeffreyja Hatcherja) spremlja močno ostarelega Sherlocka Holmesa (McKellen), ki se iz londonskega vrveža po drugi svetovni vojni umakne na svoje posestvo na spokojnem podeželju Sussexa. Tam zanj skrbi najeta hišna pomočnica (Laura Linney). Njen načitani, brihtni in iznajdljivi sin (Milo Parker) je navdušen nad logičnimi zankami in ostrim umom gospoda Holmesa, razen tega pa ga slednji navduši tudi za čebelarstvo. Slavni detektiv je telesno še dovolj pri močeh, vsaj za 93-letnika, a se sooča s senilnostjo in neogibnim propadanjem spomina. Preden bi ga ta dokončno pustil na cedilu, želi na papirju obelodaniti svoj poslednji primer, po katerem se je pred mnogimi leti upokojil; četudi se okoliščin spominja nejasno in mora preteklost sestavljati po občasnih drobcih prebliskov. Do tedaj je namreč njune prigode vselej beležil dr. Watson, ki jih je po predlogih založnika ustrezno priredil ter literarno olepšal: Sherlock v resnici ni stanoval točno na naslovu Baker Street 221 B (še dobro, kajti slavno ulico zdaj nenehno oblegajo ameriški turisti), nikoli ni nosil kariraste lovske čepice in raje kot pipo je kadil cigare. Razen matičnega mlečka čebel je menda rastlinski izvleček japonskega popra (Zanthoxylum piperitum) najboljše zdravilo za hirajoči um — in Holmes se je nedavno vrnil iz dežele vzhajajočega sonca, kamor ga je povabil neki njegov oboževalec (Hirojuki Sanada), da bi mu podrobneje predstavil dognanja ter ga oskrbel s čudodelnim lekom. Izkaže se, da naj bi Sherlock celo poznal očeta svojega japonskega gostitelja — ampak ti šment, tudi tega se ne more več spomniti. (Ali pa je motiv vabila prijaznega rižojedca povsem drugačen?)

Med pohajkovanjem z mladim prijateljem in nesporazumi s skrbno gospodinjo (ter čebelarjenjem) Holmes vztrajno povezuje bežne spominske niti iz treh časovnih obdobij; pri čemer ga najbolj muči primer gospe Ann Kelmot, v epilogu katerega se je očitno zgodilo nekaj tragičnega in nepovratnega. Holmes je sicer tudi tisto uganko uspešno razvlozlal — a za kakšno ceno? Zakaj je uradni zapisovalec dr. Watson v knjižni različici spremenil nekatera pomembna dejstva? Je hladna detektivska logika res najustreznejši inštrument objektivne resnice? In ali v življenju neizprosna resnica sploh kaj šteje — ali pa sta bolj kot bistroumnost in poklicna etika pomembna iskreno sočutje ter razumevanje človeških tegob?



I've decided to write the story down; as it was, not as John made it. Get it right, before I die. —You're not going to die. —I'm 93. —I had a great-uncle who lived to be 102. —Well done. That seals my fate. What are the odds that you would know two men who would live that long? —Well, I didn't actually "know" him.

Bolj kot (pričakovano) samoreferenčno demistifikacijo lika najslavnejšega knjižnega detektiva (ki se namesto z megalomanskimi antagonisti ukvarja z banalnim zasledovanjem žena po naročilu njihovih sumničavih soprogov) — ali zgolj prispodobo o pešanju in nezanesljivosti spomina — zgodba prinaša intimno avtorefleksijo starca, ki obžaluje nekoč trdna načela ter sprevidi napake iz svojih mlajših let. Gre za prikaz Sherlocka Holmesa, ki je drugačen od vseh drugih, bodisi literarnih ali televizijskih. Slika ga v univerzalno človeški, otipljivi obliki; kot krhkega in ranljivega razumnika, ki je preživel večino svojcev in znancev ter v jeseni življenja spravljivo kontemplira o njegovem smislu in vsem, kar je zares pomembno.

Zanesljiva in nevpadljiva režija, pretanjena izraznost starega mačka McKellena, topla fotografska patina Tobiasa A. Schliesslerja in glasbena kulisa Carterja Burwella ustvarijo duhovito, nežno, nepretenciozno in naposled navdihujočo pripoved o tem, kako racionalna in analitična dimenzija človekovega bivanja ni nujno in vedno njegova najžlahtnejša plat.

Ni komentarjev:

Objavite komentar