8. okt. 2015

Philomena (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Vedno je enako: ko že mislim, da bom iz obupa nad zafurano državo in rumeno senzacionalističnim "informativnim" programom, ki ga Butalcem servira nacionalna televizija (kvazi-poročila na Poop TV sem že zdavnaj nehal spremljati), z nekakšno pretvezo preprosto odjavil TV sprejemnik, se v sredo zvečer spet pojavi film, ki — vsaj začasno — upraviči tistih 12,75 € obveznega mesečnega plačila.

Britanskega režiserja Stephena Frearsa bržčas ni treba posebej predstavljati; dovolj je, če omenimo nekaj njegovih najslovitejših celovečercev, samih sodobnih kultov, kakršni so Dangerous Liaisons (1988), High Fidelity (2000) ali The Queen (2006). Prekaljeni Frears je celosten, suveren filmski ustvarjalec, ki zna iz zvezdniške zasedbe potegniti najboljše; če za osnovo uporabi resnično zgodbo (The Lost Child of Philomena Lee) in knjižno pripoved nadgradi v pomenljivo cineastično izkušnjo, je njegovo mojstrstvo še očitnejše.



Še enkrat to dokazuje tudi v filmu o upokojeni bolniški sestri Philomeni, ki po petdesetih letih javno prizna svojo tragično izkušnjo iz mladosti: kot mladoletno dekle je v nazadnjaški rimskokatoliški irski družbi rodila otroka in osramočeni starši so jo poslali v dom sester usmiljenk, stroge redovnice pa so njenega sina čez čas prodale v posvojitev. Pobožna Philomena (Judi Dench) je dogodek obžalovala in zamolčala; potem ko je naslednjega pol stoletja zaman iskala izgubljenega otroka ali vsaj kakšne informacije o njem (nune so jo zavajale in ji lagale o tem, da ne morejo najti ameriške krušne družine), se naposled pojavi nova priložnost v raziskovalnem novinarju Martinu Sixsmithu (Steve Coogan), ki se preizkuša v člankih tipa "zgodbe, ki jih piše življenje". Skupaj bosta odpotovala čez lužo in skušala razkriti življenjsko zgodbo zdaj odraslega Philomeninega sina Anthonyja Leeja (po novem imenovanega Michael Hess). Izkušnja bo sicer drugačna od pričakovane, a za oba sopotnika nemara čustveno polnovrednejša in s pristno človečnostjo bogatejša.

Sestre magdalenke 2, torej? Sploh ne! Fraza "smejali se boste in jokali se boste" se sliši oguljeno, toda v primeru Philomene je resnična. Če se že ne boste jokali, pa se vam bodo vsaj orosile oči. A poudarek je na smehu. Čeprav je ozadje Philomenine zgodbe, zgodbe številnih žensk, tragično, je Frears posnel veder in optimističen film, ki bo všeč najširšemu krogu gledalcev. Nič kaj vedri skoki v preteklost sicer spominjajo na socialni realizem filmov Kena Loacha in Mika Leigha, toda za jezo, ki jo film usmeri v nečloveško ravnanje Katoliške cerkve in ki jo pooseblja Sixsmith, se skriva prisrčna in dobrohotna zgodba o ohranjanju vere in odrešujoči moči odpuščanja. —Klemen Černe, SIOL


Frears (s scenarijem Jeffa Popa in samega Steva Coogana) po stari navadi ne fascinira z jokavo patetiko in ne opleta z oportunistično čustveno manipulacijo; prav nasprotno, žalostno zgodbo mu z nizkoprofiliranim humorjem in nalezljivim optimizmom osrednjega ženskega lika uspe predstaviti stvarno, verodostojno, navdihujoče in sila pretanjeno. Čeprav se v duhovitem prepletu road-movieja in karakterne komične drame spretno dotika različnih kompleksnih družbeno-kulturnih in duhovnih tem (od dogmatskih predsodkov do stigmatizacije istospolnih), se najmočnejše sporočilne niti stekajo v iskanje resnične vere in osnovne človeške etike. Ali lahko celo ateist — kljub zahrbtni naravi sprenevedave, moralno sprevržene rimskokatoliške doktrine — odkrije prvobitno božjo luč v širini človeškega duha, neomajnem upanju in nedoumljivi zmožnosti odpuščanja? Je večje zadoščenje in modrost v ciničnem obsojanju očitnih krivic (ter njihovem javnem obelodanjenju) ali v spodobnosti človeka, da prizanesljivo vidi čeznje ter mimo pomanjkljivosti sveta in ljudi išče dobroto in lepoto? In kdo naj sodi sočloveku?

Film si je prislužil štiri nominacije za oskarja in tri za zlati globus, bafto (za prirejeni scenarij) in še dve nominaciji zanjo ter kopico drugih prestižnih odličij. Kdor je ljubitelj kinematografije Stephena Frearsa in — tako kot jaz — strasten oboževalec britanske modrooke filmske boginje Judi Dench (Chocolat, Notes on a Scandal, Skyfall), ga vsekakor ne bi smel zamuditi.

1 komentar: