6. okt. 2015

Wolf Creek (2005)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Arhetipska groza pred izrojenimi kmetavzarji (hillbilly horror), živečimi v odmaknjenem zakotju, se je v času subverzivnega Novega Hollywooda spočela s filmskimi kulti kot Straw Dogs (1971), Deliverance (1972), The Texas Chain Saw Massacre (1974), The Hills Have Eyes (1977), Southern Comfort (1981) in drugimi. V obdobju optimističnega družbeno-političnega preporoda in gospodarske rasti so te zgodbe odražale eksistenčne bojazni čezlužnikov o tem, da ameriške sanje le niso tako rajske in dostopne vsakomur; zgodba o uspehu, ki te čaka za vogalom, pa se lahko hipoma spremeni v nočno moro, kjer te izdata (lastna) človečnost in tako hvalevredna omika zahodnjaške paradigme. Strah urbane Amerike pred neznanim podeželjem (ali jugom ali temnopolto skupnostjo) je odražal njihovo sprevrženo in potlačeno cilivizacijsko travmo, v kateri so si s pretvezo demokratičnega napredka in utilitarizma brezkompromisno prisvajali naravo in staroselce — to domišljavost in nasilnost bodo nekoč še krvavo obžalovali. Kajti v odmaknjenih predelih sveta, kamor noga spodobnosti ter institucionalizirana varnost nikoli ne stopita, v klanovski izolaciji živijo pošasti v primarni človeški obliki (nekoč ljudožerski Indijanci, zdaj pa morilski rdečevratniki), ki se ne menijo za zakone civiliziranega sveta. Neprevidne prišleke bodo kaznovali tako, da jim bodo skupaj z golim življenjem odvzeli tudi humanost in sprenevedave etične vrednote, na katere prisega njihova družba; ter jih tako prisilili, da bodo v izkrivljenem zrcalu razobličenega telesa uzrli lastno zverinsko podobo.



Prav v teh dneh se pri nas vrti slovenska grozljivka Tomaža Gorkiča Idila (2015), zasnovana na konceptu kmetavzarske groze. Vse lepo in prav, le osnovna premisa se mi zdi na meji še verjetnega (oz. zamika nejevere) in je potemtakem težko sprejemljiva. Butale so majhna dežela in vsi se med seboj poznamo; že zaradi privoščljivosti in nacionalnega športa vtikanja v življenje vsakogar je popolnoma nemogoče, da bi karkoli ostalo skrito ali spregledano. Tako je že od nekdaj. Zločini zastarajo ali ostanejo nekaznovani zaradi skorumpiranosti sodnega sistema ter nesposobnosti organov pregona — in ne zato, ker na teh nekaj kvadratnih kilometrih Kokošje državice ne bi znali koga najti. To je v nasprotju s kontekstualnim predpogojem tega (pod)žanra: možnostjo, da tudi dejansko obstajajo kraji in ljudje bogu za hrbtom. Sicer se lahko grozljivka nehote spremeni v absurdno (črno) komedijo.
Hudo povprečna, razvlečena, za lase privlečena in klišejska grozljivka, kjer lokalni psihopat Mick Tylor (John Jarratt) štiri nič hudega sluteče najstnike terorizira sredi avstralske vukojebine. Najprej jim pomaga, potem pa jih zverinsko muči, seka in para. Samo za zabavo, za svoje osebno zadovoljstvo. Brez razloga in višjih ciljev. Pač zato, ker mu je dolgčas. —Iztok

Avstralija je z neskončnimi prostranstvi pravzaprav idealno prizorišče za tovrstni prikaz nazadovanja človeškosti na prvinsko raven — kar je odlično razumel George Miller, ko si je zamislil svojo post-apokaliptično fantazmagorijo, utelešeno v Pobesnelem Maksu (1979) in njegovih naslednikih. V tako velikanskem, marsikod še vedno neraziskanem svetu je v resnici mogoče, da obstajajo razvojne slepe ulice; pozabljeni kotički brez dostojnosti in etike, kjer sami sebi prepuščeni ljudje živijo na robu osnovnih človeških načel. Včasih zato, ker so duševno moteni ali socialno neprilagojeni (glej tudi: Calvaire); drugič nemara zato, ker jih je v marginaliziran boj za golo preživetje (ali malce zabave v želji po človeškem stiku sredi pustinje) izobčila politično korektna večinska družba. Tam se v morbidno izoliranem okolju (z medsebojnim parjenjem) redijo sprevrženost, psihopatologija in blaznost.



Na ozploitacijskem valu novega avstralskega grindhousa jezdi tudi scenarist in režiser (ter producent) Greg McLean, ki je svoj garažni celovečerni prvenec (posnet s HD digitalko iz roke) predstavil na nekaterih domačih in tujih festivalih — ter požel navdušenje ljubiteljev zvrsti in obenem zgražanje kritiške srenje (češ da gre za ceneno pornografijo mučenja in šovinistično filmsko izživljanje). Šele pozneje si je film (ki so ga menda navdihnili resnični dogodki) pridobil skoraj kultni status, skoraj 30-kratno povrnil vložena sredstva in s huronskim uspehom zaplodil nadaljevanje. Pa je res tako posrečen, kot daje slutiti njegov sloves?

Po mojem skromnem mnenju: da in ne. McClean se vsekakor poslužuje nekaterih obrabljenih klišejev: mladenič in dve turistki, ki zatavajo v odmaknjeno zakotje, tam se jim pokvari vozilo, njihov prijazni rešitelj pa ni čudaško dobrotljivi domačin, kakršen se jim predstavi, temveč sadistični mučitelj in brezvestni morilec. (Razen tega, da je fantastično natančen strelec, se zna nesnovno pojaviti na zadnjih sedežih avtomobila, čeprav je žrtev izbrala povsem naključno vozilo). Po drugi strani se dobršen del pripovedne ekspozicije posveča likom in jih vpelje všečno, stvarno ter poistovetljivo; zato je gledalcu pozneje mar in navija zanje. Razen tega se izogne nekaterim stereotipnim "zapovedim" žanra glede tega, kdo in kako umre ali se reši (glej tudi: Koča v gozdu), osrednjega antagonista pa prikaže prepričljivo in celo večplastno. Tehnični vidik je glede na mikro proračun nadvse spodoben, montaža solidna in dramaturška podoba čvrsta; posebni učinki neopazni ter glumaška predstava avtentična. Celostno gre torej za kratkočasno izkušnjo mešanih občutkov, ki za seboj pušča vtis, da bi bila lahko veliko več.

Ni komentarjev:

Objavite komentar