29. nov. 2015

Black Robe (1991)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

V pričakovanju brutalnega Iñárritujevega vesterna The Revenant, menda resnega kandidata za kakšen zlati kipec (o čemer priča tudi njegov preračunljiv decembrski izid), je bil vnovičen ogled Beresfordove mojstrovine dobro referenčno doživetje ob pravem času. Prva uradna kanadsko-avstralska koprodukcija je bila sila težavna; zgodovinski film o pokristjanjevanju kanadskih staroselcev (zaradi verske kontroverznosti) preprosto ni zanimal nobenega ameriškega studia. Večkratni nominiranec in nagrajenec Bruce Beresford (Breaker Morant, Tender Mercies, Driving Miss Daisy) je zaman iskal pokrovitelje praktično od izida istoimenskega romana irsko-kanadskega avtorja Briana Moora, ki je hipoma navdušil avstralskega režiserja; naposled jih je našel v kanadskih in evropskih finančnih virih, deloma spodbujenih tudi z uspehom leto poprej posnetega Pleše z volkovi (1990). Smešno je samo to, da je — vsaj v primerjavi z Beresfordovim prikazom — Kevin Costner predtem izprdnil oportunistično, stereotipno, nemarno politično korektno in prikladno mainstreamovsko hollywoodsko pravljico. Mislite si, kar hočete: pred dokončno sodbo si vsekakor oglejte tukaj priobčenega.



Pripoved spremlja mladega jezuita, ki se leta 1634 iz francoske naselbine Quebec v spremstvu staroselskih Algonquinov s kanuji odpravi po reki navzgor, da bi prišli do katoliškega misijona Huronov na zasneženem severu. Prizadevanja po spreobrnitvi kanadskih Indijancev so po pripovedovanjih rojakov namreč tam obrodila nekaj sadov, sicer pa težnje francoskih prišlekov niso bile posebej uspešne; Evropejci preprosto ne razumejo "neciviliziranih divjakov" in njihovih poganskih navad, predvsem pa nenavadnega odpora, da bi sprejeli vero v Jezusa in s tem blaženost duhovne odrešitve. Z druge strani se staroselci čudijo neoprijemljivosti obljub o raju, duhovniški zaobljubi celibatu in nedoumljivi sposobnosti "prenašanja besed" (oz. pisanja in branja) čudaško bradatih, v črna ogrinjala odetih svečenikov. Zanje so to demoni, ki izvajajo "čarovne vodne obrede" (oz. zakrament krsta) in ves čas žebrajo nerazumljive uroke iz svojih papirnatih svežnjev. Pot v neizprosno kanadsko zimo bo težavna in se za nikogar ne bo končala dobro; še posebej po nenadnem napadu surovih Irokezov, ki misijonarja in njegove spremljevalce odvlečejo v svojo vas ter tam krvavo mučijo, preden bi jih postopoma pobili. S požrtvovalnostjo mlade ujetnice jim uspe pobegniti, vendar bojne rane in vse bolj neizprosno vreme terjajo svoje — razen tega pa je položaj na daljnem misijonu, do katerega se oče LaForge (Lothaire Bluteau) naposled prebije sam, vse prej kot preprost ali pričakovan.

Beresfordov konflikt kultur je mračen, dramaturško avtentičen film, zavezan pripovednemu verizmu in naturalizmu protagonistov. Kot že mnogi pred njim opozarja na imperialistično aroganco belcev, ki s pretvezo o zveličanju "ubogih" primitivnih duš širijo predvsem sovraštvo ter povzročajo trajna nesorazmerja v svetu, ki se ravna po lastnih pravilih in naravnih ciklih. Pripoved se odvija v času trgovskih spopadov (imenovanih "vojne bobrovih kož") med kanadskimi staroselci in evropskimi kolonialisti, ko so bojeviti irokeški klani pod zaščito svojih zaveznikov Angležev ter Nizozemcev krvavo širili svoj teritorij zlasti na račun miroljubnejših algonquinskih plemen, ki so jih zavoljo trgovskih koristi podpirali Francozi. To so bili med najbolj krvavimi obračuni v zgodovini Severne Amerike in so se končali s popolnim iztrebljenjem nekaterih kanadskih ljudstev. Ironija vseh ironij pa je ta, da so prav belci s pokristjanjevanjem zakoličili usodo staroselcev, saj so njihovi sovražniki imeli sprejetje belske vere za sramotno šibkost in so jih s še večjim užitkom neusmiljeno pobijali. Če seveda ne štejemo epidemije črnih koz: ta je zdesetkala neodporne staroselce, ki do prihoda belopoltih "odrešenikov" sploh niso poznali te ali katere druge "uvožene" bolezni.



Na lokaciji posneti film simbolno, tematsko in glumaško bržčas ne dosega pet let starejšega Misijona (1986) Rolanda Jofféja, dasiravno premore čudovito fotografijo in sijajno glasbeno podlago; vendar s cineastično intenzivnostjo pomembno pripomore k verodostojni intrepretaciji nekega tragičnega obdobja iz preteklosti belega moža, katerega posledice je čutiti še danes. Za razliko od hollywoodsko prirejenih kvazi-historičnih spektaklov v slogu poznejšega Gibsonovega Apocalypta (2006), ki raje kot na avtentičnost stavijo na dinamiko, kostumografijo in klišejske antagonizme med liki, razbremenjujoč se v čustveni maščevalni katarzi. Omenjam ga zato, ker se v podobni vlogi Zero Wolfa tudi tam pojavi karizmatični Raoul Max Trujillo (tukaj kruti poglavar Irokezov), eden najbolj strašljivih zlobnežev, kar smo jih videli na filmskem platnu.

Fifteen years later, the Hurons, having accepted Christianity, were routed and killed by their enemies, the Iroquois. The Jesuit mission to the Hurons was abandoned and the Jesuits returned to Quebec.

Ni komentarjev:

Objavite komentar