3. nov. 2015

Infini (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Cenim prizadevnost, improvizirano nizkoproračunsko izraznost ter ustvarjalno inovativnost neodvisnih žanrskih projektov — dasiravno potem marsikateremu, ironično, zmanjka prav najpomembnejšega: pripovedne osredotočenosti in tematske izvirnosti (ker preveč stravi na golo vizualnost ali trendovske kinematografske prijeme). Tak primer je bil denimo švicarski sci-fi triler Cargo (2009); in čeprav ga celovečerec mladega avstralskega scenarista in režiserja Shana Abbessa (leta 2007 je posnel mistično angelščino Gabriel) bržčas prekaša v vseh pogledih, tudi sam trpi za simptomom pretiranega poklanjanja starejšim filmskim bratom, ki zasenči njegovo artikuliranost in lasten značaj — ki ju nedvomno ima — ter naposled po nepotrebnem izzveni kot še en oportunistični copy/paste. Znanstveno-fantastični triler o oddaljeni vesoljski rudarski postojanki tako pušča sumljiv vtis kolaža motivov iz umotvorov kot Alien (1979), Blade Runner (1982), The Thing (1982), The Abyss (1989), Event Horizon (1997), The Astronaut's Wife (1999), Sunshine (2007), Prometheus (2012) in še česa.



V 23. stoletju odvijajoča se zgodba uvaja koncept hipnega prostorskega premika s pomočjo podatkovnega toka (kakorkoli temu rečemo, gre zgolj za startrekovski teleport), imenovanega slipstreaming (morda namig na istoimenski film režiserja Stevena Lisbergerja iz leta 1989). Najavni nadpisi razložijo, da je tehnologija nevarna zaradi občasne "izgube podatkov" in se jo za dodaten zaslužek drzne preizkusiti predvsem (večinski) revnejši del prebivalstva. Vendar pripoved v nadaljevanju žal nobenega od teh konceptov ne razvije ali kakorkoli vključi v širši kontekst ter izpadeta kot slepa ulica brez epiloga. Potovanje na oddaljeno rudarsko kolonijo Infini bi lahko potekalo tudi na standarden način (v spalnih krio-komorah ali kaj podobnega, kar poznamo iz tovrstnih štorij), pa bi vsakršen nadaljnji poudarek zgodbe ostal nespremenjen. Skratka: ljubeči soprog in prihodnji očka Whit Carmichael (Daniel MacPherson) se javi za izvidniško misijo na odmaknjeni rudarski postojanki globoko v vesolju (zlahka bi bila tudi na Marsu, pa ne bi bilo nič drugače), vendar se njegova naloga izjalovi, še preden se dobro začne — in za njim se izgubi vsaka sled. Spremljamo torej reševalno odpravo, ki naj bi razen izginulega moža poskrbela tudi za prekinitev proizvodnje in dostave skrivnostne rude — saj je ta katastrofalno nepredvidljiva oz. nevarno "hlapljiva" in bi lahko uničila vse življenje na Zemlji. Vojaki in vojakinje kajpak ne vedo, kaj jih čaka na drugi strani: nedoumljiva vesoljska okužba, ki pri ljudeh povzroča slepo besnilo in neukrotljivo slo po vzajemnem nasilju. Za vsako ceno je treba preprečiti, da bi se neznana parazitska snov skupaj z njimi vrnila na Zemljo.

Mineral Opus classified as frozen organic life form. Primordial ooze. Liquefies at minus 10 degrees celcius. Affliction immediate after exposure. Typical transgression 30 seconds to 3 minutes. Longer resistance observed in subjects who displayed advanced emotional stability. Longest known resistance is two hours. Chaos chain reaction with organic matter. Unpredictable results. Will replicate tissue, blood and organs over time. Host dependent. Initial diagnosis is parasitic. Incorrect evaluation. Controls host until new balance restored. Complete dominance. Highly evolutionary. Base instinct is predatory. Self sustaining. Perfect Organism.



Iz medlega povprečja in popolne žanrske generičnosti — s temačno utesnjenostjo še najbolj podobne Krvavemu obzorju (1997) — film rešujeta predvsem zanesljiva igralska predstava (želel bi si več ekspozicije in ozadja likov) ter nekateri pomenljivi kulturno-socialni prebliski o človeški nravi oziroma njegovi (samo)uničevalnosti. Osrednji junak ugotavlja, kako pomembni sta požrtvovalnost v imenu sočutja in vloga družine kot osnovne celice omikane družbe, ki prekaša vrednost posameznika (spomnimo se prizora v srečnem razpletu Cameronovega Brezna, ko nezemljani priznajo visoko etično, nesebično plat človeške vrste); prinašata mu civilizacijsko prednost preživetja zavoljo moralne in čustvene trdnosti. Kljub ne sila klimaktičnemu epilogu, manjšim pomanjkljivostim in občasni nedorečenosti prinaša Avstralec razmeroma svežo in vendarle drugačno žanrsko izkušnjo predvsem za strastne ljubitelje znanstvene fantastike; pri čemer so se določeni simbolni in tematski detajli razkrili šele pri drugem ogledu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar