18. nov. 2015

No Escape (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Scenaristično-režiserska brata John Erick in Drew Dowdle sta doslej snemala grozljivke in v njuni filmografiji ni bilo zaznati kakšnega posebnega presežka; med preteklimi umotvori se najdejo premočrtni ameriški kopipejst Quarantine (2008), v dvigalu razkrivajoči se Devil (2010) ter v pariške katakombe spuščajoča se peklenščina As Above, So Below (2014). Skupaj s smešno generičnim naslovom, dolgočasno zguljenim konceptom in igralsko zasedbo tudi tokratni ni ravno obetal mokrih spodnjic ter huronskih salv navdušenja.



Pogodbeni strokovnjak za vodovodne napeljave Jack (Owen Wilson) se s soprogo Annie (Lake Bell) in dvema majhnima hčerama (Sterling Jerins, Claire Geare) preseli v neimenovano azijsko državo (po vsem sodeč bi bila to lahko Kambodža ali Laos), kjer je nedavno dobil službo pri čezmorski ameriški multinacionalki. Dežela rižojedih ni preveč prijazna in še zdaleč ne tako urejena, kot se kaže z razglednic, a stvari bodo šle še na slabše: že prvi dan v hotelu za tujce jih pričakajo nasilni cestni nemiri in kaže, da gre celo za državni udar. Nič hudega sluteča družina se sprva ne zaveda, da so bes domačinov povzročili prav njihovi nenasitni rojaki, ki so želeli privatizirati naravne vire poševnookih (med drugim vodno omrežje), obetajoč si dobičkonosnega posla. Nesrečna družina se hipoma spremeni v tarčo do zob oboroženih tolp, ki pustošijo po vsem mestu in pobijajo vse, kar je bledoličnega ali svetlolasega. Če bi jim s pomočjo skrivnostnega Britanca (Pierce Brosnan) nekako uspelo po reki priti do bližnje meje z Vietnamom, bi lahko tam zaprosili za politični azil in bili na varnem. A pot bo vse prej kot lahka in čaka jih neusmiljena celonočna preizkušnja, ki bo terjala žrtve.

Upoštevajoč garažni proračun pičlih 5 milijonov je pod črto treba priznati, da je dosežek filmskih bratov sila spodoben (in je do tega trenutka v blagajnah pridelal kar 11-kratno vsoto); tudi tehnično in vizualno ne gre pretirano dlakocepiti, če odštejemo trendovski slow motion v nekaterih ključnih prizorih, ki je bolj ali manj nepotreben. Vse drugo je na mediokritetni ravni, začenši s scenarijem in liki, kjer pa spet velja izpostaviti dinamiko, napeto vzdušje ter solidno glumaško vzajemnost: interakcija prestrašene družine, ki se na trnovi poti zbliža ter v precej drugačni luči uzre svoboščine, ki jih jemljejo za samoumevne (oboje je sicer pogost filmski stereotip), je prikazana prepričljivo in pristno. K temu sicer opazno več prispeva Lake Bell kot Owen Wilson s svojim večno zmedenim izrazom, da o bondovski akcijski figuri Piercu ne govorimo (videti je, kot bi s slavnim obrazom rutinsko prišel predvsem po honorar), a vendarle. Žal pa pripoved nekonsistentno preskakuje od nekaterih izvirnih dramaturških prijemov (npr. ko mora oče dobesedno vreči svoja otroka čez cesto na streho sosednje stavbe) in avtentičnih, poistovetljivih položajev protagonistov (npr. ko mora mlajša hči na potrebo, a se družina ne sme prikazati iz skrivališča) k nerazumljivo klišejskim ali docela nelogičnim situacijam, ki iz zgodbe izčrpajo vso kredibilnost. Kritično-politični nauk o povratnem učinku ameriškega gospodarskega imperializma ostane nekje v ozadju parabole o starševski požrtvovalnosti; dočim se z enostranskim prikazom kulturno-socialnega okolja (skoraj vsakdo med Azijci je bodisi sadistični morilec ali pa brezimna kolateralna žrtev) ustvarjalca ne bosta mogla povsem otresti očitkov o pristranskosti, predsodkih in celo ksenofobiji. Slednja je menda zdaj vnovič aktualna.

Ni komentarjev:

Objavite komentar