22. nov. 2015

The Lazarus Effect (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Arhetipske bojazni pred mrtvimi, ki se vrnejo med žive, seveda ni iznašel George Romero s filmskimi zombiji (idejno zasnovo si je izposodil pri folklori Haitija). Že stari Grki so včasih z velikimi kamni in okrasnimi predmeti obtežili grobove, da rajnki ne bi mogli vstati. (Posmrtne ostanke, ki pričajo o tem, so našli na južni obali Sicilije pri kraju Scoglitti v provinci Ragusa oziroma nekdanji naselbini Camarina.) Množične civilizacijske fobije stare celine so zajele še druge nemrtve stvore iz ljudske mitologije, vampirje, gozdne duhove, fantome in druge prikazni; tudi Bram Stoker je svoj epistolarni roman o grofu Drakuli (1897) sprva nameraval nasloviti Nemrtvi. Vendar se je že pred gotsko-romantičnimi krvosesi pojavila inačica te premise, kjer se preminuli ne vračajo v življenje po lastni volji ali spričo magičnih, nerazložljivih dejavnikov — temveč po zaslugi napredne medicinske tehnologije. Kajpak imam v mislih slovito literarno zgodbo Mary W. Shelley o Frankensteinu (1818), ki vsebuje že vse značilne elemente tega strašljivega koncepta: protislovne psihosocialne in verske tabuje, etično kontroverznost obujanja mrtvih, nepremišljeno igranje boga ter grozljive posledice zlorabe moči, ki jih človek ne razume in ne obvladuje.



Filmskih prikazov v kolektivni podzavesti globoko zakoreninjenega strahu je toliko, da ni mogoče našteti vseh. Poleg vseh klasičnih frankenstajnščin in neštetih zombijad (ki jim še vedno ni videti konca) se je z oživljanjem mrtvega tkiva ukvarjal kultni Gordonov Re-Animator (1985), po istoimenski knjigi Stephena Kinga posneto Mačje pokopališče (1989) in seveda Schumacherjeva Tanka linija smrti (1990), če se spomnimo samo nekaterih najbolj znanih. Obujanje pokojnikov je včasih delo sodobne bio-tehnologije, drugič pak rezultat nedoumljivih starodavnih ali kozmičnih sil, a vselej prestopa versko-moralne meje dopustnega in se povečini ne more končati drugače kot tragično. Kdor je šel onkraj in se vrnil med ljudi, je z druge strani prinesel s seboj nekaj peklenskega, zločestega in uničevalnega (kakor pravi Insidious režiserja Jamesa Wana); nazaj je prišel brez duše, tako kot lik v Cravenovi srhljivki Chiller (1985). Kdor je uzrl transcendenčni pekel, je za vselej preklet, od boga zavržen, in bo med živimi poslej trosil smrt — tako kot v Barkerjevi sadomazohistični fantazmagoriji Hellraiser (1987) ali okultni sci-fi grozljivki Krvavo obzorje (1997) in njenih posnemovalcih.

Kakorkoli: kljub iztrošenosti žanra je še presenetljivo veliko manevrskega prostora za tematske izpeljave in posodobitve tega koncepta; recimo značajski in psiho-biološki prikaz povratnika ali dramska študija vnovičnega vzpostavljanja relacij s svojci. In kako je te možnosti ter glumaško zasedbo v svojem celovečernem prvencu izkoristil mladi ameriški režiser David Gelb (po scenariju nekega Luka Dawsona in Jeremyja Slaterja)? Z eno besedo: nikakor. Še drugače povedano: zero, nada, zip, pušiona.

Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« [Jn 11,1-44]


Prava muka je gledati potrato sicer solidnih in všečnih igralcev (Olivia Wilde, Mark Duplass), razmeroma prepričljive zasnove s tehnološkimi in znanstvenimi argumenti (med njimi skrivnostni serum, ki spodbuja nevronsko dejavnost) ter nadvse spodobne vizualizacije snemalca Michaela Fimognarija (Unrest, Oculus, Jessabelle), zato da potem dobimo nemarno trhlo, do obisti prežvečeno pripoved s kopico zguljenih žanrskih klišejev in cenenih -BU!- poskokov, iz onstranstva prispele demonske figure s črnimi zrkli in nadnaravnimi sposobnostmi (Carrie), dolgočasne prizore ugašajočih luči in neotipljivosti temačnih prostorov, neštetokrat videno freudovsko psihopatologijo zamolčanih grehov iz otroštva, peklenske sanjske sekvence iz nezavednih resničnosti (The Shining), stereotipne verske nazore protagonistov (ki brenkajo na dvolične strune krščanske vesti) ter docela neartikulirano, zmedeno, nedosledno dramaturško nit, ki slednjič ne vodi nikamor — skratka, en velik zaudarjajoč bikov izloček. "Od producentov filmov The Purge, Paranormal Activity ter Insidious," obljublja napovednik, kot da bi bilo to kaj hvalevrednega. Škoda. In hvala bogu, da vsaj tega skrpucala ne bomo videli v naših kinematografih. Umotvor z oportunistično oznako PG-13 ter garažnim proračunom dobrih treh milijonov je sicer v blagajnah čez lužo in drugod doslej iztržil dvajsetkratno vsoto. Zakaj me to ne čudi?

Ni komentarjev:

Objavite komentar