20. nov. 2015

The Woods (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Žanrsko sekcijo Park City at Midnight na največjem ameriškem festivalu neodvisnega filma Sundance je januarja letos z velikimi pričakovanji otvoril Rothov Tok tok (2015). Nemalo ironično je, da so bili potem vsi drugi prikazani filmi boljši od dotične traparije, denimo sijajni It Follows (2014) režiserja Davida Roberta Mitchella. Med premierami pa se je znašel tudi režijski prvenec mladega britanskega navdušenca nad grozljivkami, mojstra posebnih učinkov in snemalca glasbenih videospotov Corina Hardyja; prvotni naslov britansko-irske koprodukcije so za potrebe mednarodne distribucije (Entertainment One) pozneje spremenili v The Hallow.



Hardy, ki je scenarij napisal skupaj s koproducentom Marinom, zajema snov iz irske folklore in ljudske mitologije ter jo v zase značilnem temačnem slogu prenaša v mešanico bio/body horror ter creature feature konceptov — navdihnjen z makabrično estetiko Guillerma del Tora ter umotvori kot Alien (1979) ali Evil Dead (1981). Govori o izmuzljivih nočnih stvorih, demonskih gozdnih bitjih, ki vdirajo v hiše neprevidnih ali preveč vsiljivih stanovalcev starodavne hoste, kradejo njihove otroke in jih zamenjujejo z identičnimi dojenčki, v dvojnikih utelešenimi zlimi duhovi (beri: changeling). Ta bitja noči so simbolni podaljšek krute narave in se človeka polastijo s črno smolo, ki prodre v zavest in telo žrtve ter jo sčasoma preobrazi v pošastno, izmaličeno drevesno kreaturo.

Varstveni biolog Adam (Joseph Mawle), ki se s soprogo Clare (Bojana Novaković) in novorojenim sinom preseli na irsko podeželje, seveda ne verjame v tovrstne pravljice in se ne pusti prestrašiti praznovernim vaščanom, ki ga opozarjajo na nevarne gozdove. Ko na deblih dreves opazi lepljivo črno snov, podobno sporam endoparazitskih gliv iz rodu Cordyceps (nekatere zajedajo mravlje in z okužbo živčnega spleta spremenijo njihovo vedenje), in se okrog prestrašene družine začnejo vrstiti nenavadni dogodki, ni povsem gotov, ali naj verjame lastnim očem. Zaverovanost v znanstveno racionalnost in nepremišljen vdor v neprehodne gozdove bo naposled drago plačal; vprašanje je le, kako visoka bo ta cena.



Hardyjev neodvisni umotvor odraža vnemo, žanrsko strast in tehnično spretnost tega nadarjenega filmskega ustvarjalca, a se obenem težko izogne nekaterim začetniškim napakam. Medtem ko je nastavek obetaven in zaplet dobro stopnjuje napetost, se v drugi polovici ujame v pogosto past neizkušenih scenaristov/režiserjev oziroma dramaturško točko, v kateri se dotlej soliden tempo zatakne (očitno mu zmanjka pripovedne štrene), prepričljiv koncept pa sprevrže v nekaj ridikuloznega. Konkretno: medtem ko od začetka z anticipacijo groze in skladno s psihološko premiso "manj je več" zgolj s kotičkom leče kamere ošvrkne groteskne pojave, nazadnje kaže strašljive stvore čedalje pogosteje, v polni luči ter v vsakem kadru — in z vsakim eksplicitnim prikazom bolj puhti občutek strašljivosti, poprej vešče zasnovana celostna podoba pa se v medlem vrhuncu rekurzivno sesuva v prah. Kot tudi z zgodbovno nedoslednostjo, čudaškim ravnanjem likov, njihovimi omahljivimi odločitvami in majavo značajsko dinamiko protagonistov, ki so ujeti v pogubnem, nedoumljivem položaju. Tematska zmes nesnovne folklore in preverljivih znanstvenih dejstev je zanimivo zastavljena, vendar ne doživi epiloga in ne vodi nikamor (razen v stereotip o širjenju okužbe, ki nazadnje oportunistično namigne celo na morebitni sequel); mešanica fizičnih učinkov in računalniške CGI retuše pa deluje dobro le na tanki meji, ko je prikaz zastrt, nedirekten in zgolj nakazan z vizualnim kontekstom ali morasto vzdušnostjo.

Pod črto gre z ekološkimi podtoni in s satiričnim svarilom pred človekovimi posegi v prvobitno okolje za spodoben, mestoma dovolj izviren filmski eksperiment, ki pa bi bil z nekaj popravki bistveno boljši, nemara celo kandidat za novodobni kult. Kljub temu smo lahko ob prvencu nekoliko prizanesljivi, vsekakor pa pozorni na Corina Hardyja, ki bo zanesljivo pokazal še marsikaj; trenutno menda pripravlja rimejk legendarnega Proyasovega Vrana (1994).

Ni komentarjev:

Objavite komentar