26. nov. 2015

True Story (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Naslov je večstransko pomenljiv in namenoma nekoliko ironičen: celovečerni prvenec britanskega scenarista in gledališkega režiserja Ruperta Goolda je dramatizacija resnične zgodbe o novinarju časnika New York Times Michaelu Finklu, čigar identiteto si je na begu pred oblastmi izposodil Christian Longo iz Oregona, obtožen umora svoje žene in treh otrok. Finkel se je pri šefih časopisne redakcije znašel v nemilosti in slednjič celo ostal brez službe, potem ko se je izkazalo, da je v želji po senzacionalizmu bistveno priredil določena dejstva v nekem svojem odmevnem članku. Potem ko se za nekaj časa vrne k ženi na podeželje in zaman išče novega delodajalca, njegovo pozornost pritegne skrivnostno umirjeni, izobraženi jetnik, ki v priporu čaka na sojenje in očitno že dolgo občuduje Finklovo poročevalsko spretnost. Ta ga začne redno obiskovati in Longo mu obljubi ekskluzivno razkritje svoje tragične zgodbe, pod pogojem, da je ne bo objavil pred dokončno razsodbo. Kar se novinarju z omajano kredibilnostjo sprva zdi kot dobra priložnost za povratek med elitne reportažne pisce, se izkaže celo kot snov za knjigo, za katero se že zanima ena največjih ameriških založb — a le, če bi Finklu uspelo iz sogovornika izbezati resnico glede nedoumljive smrti celotne družine. Vendar je to zahtevnejše, kot se zdi; laskavi, karizmatični obtoženec je velik manipulator ter preprosto lažnivec — ampak ali kaj od tistega, kar je v pogovorih natvezil, nemara celo drži?



Interakcija med večkratnima soigralcema Jonahom Hillom in Jamesom Francom (Knocked Up, This Is the End), ki se po potrebi spretno levita iz komičnih vlog v dramske in spet nazaj, je pričakovano zanimiva in nadvse gledljiva. Pripoved skozi konverzacijo temelji na vzajemnosti, celo svojevrstni naklonjenosti obeh moških likov, ter dvoumnosti vprašanj o tem, ali je storilec dejansko kriv in kaj ga motivira, da svoje izkušnje razkriva novinarju. Zdi se, kot bi želel Goold zajeti neotipljivost in brezciljnost študije človeške obsesivnosti Fincherjevega Zodiaka (2007), ki pronicljivo raziskuje implikacije medijske vpletenosti v kriminalni primer — a se je kot neizkušen filmski ustvarjalec znašel na bolj spolzkem in negotovem terenu. (Vsakdo tudi ni Fincher, žal.) V njegovi pripovedi se ob nizkem dramaturškem loku in neklimaktičnem epilogu (ki bržčas služita občutku avtentičnosti) nekoliko zabriše tematska ter moralna poanta; ni povsem jasno, ali poudarja novinarsko integriteto in pristranost oz. "resnico", kakor jo interpretirajo mediji in opisujejo poročevalci (kar je pogost Fincherjev motiv, nazadnje v kriminalnem trilerju Gone Girl), ali pa bi se raje posvečal psihološkemu profilu obsojencev, ki v katarzični komunikaciji z zunanjim svetom najdejo rešilno bilko za kompenzacijo vesti (če že ne morejo dokazati nedolžnosti). V kolikor je bil režiserjev namen to slednje, potem imamo v stereotipu zavajajočega stika med zapornikom in obiskovalcem ali preiskovalcem toliko boljših prikazov (če se spomnim samo na filme Silence of the Lambs, Fatal Attraction, Dead Man Walking, Primal Fear, Fracture in podobne), da Gooldova drama izzveni v najboljšem primeru kot povprečen, karakterno plitev in zmeden primer.

Ni komentarjev:

Objavite komentar