10. dec. 2015

Deathgasm (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Na letošnjem festivalu filmov, interaktivnih medijev in glasbe South by Southwest (SxSW) v teksaškem Austinu je bilo premierno prikazano prgišče zanimivih, nekonvencionalnih žanrskih izdelkov: Ex Machina, Manglehorn, Spy, The Final Girls, Unfriended, We Are Still Here, Trainwreck in tako dalje. Med njimi se je v polnočni sekciji znašel tudi mladi novozelandski scenarist in režiser Jason Lei Howden, sicer specialist za posebne učinke in ustvarjalec kratkometražnih projektov; pa tudi velik privrženec težkometalne glasbe in še večji ljubitelj nizkoproračunskih, neodvisnih garažnih gnusljivk iz osemdesetih in devetdesetih — zvrsti, ki sta jo zakoličila Sam Raimi s kultnima The Evil Dead (1981) in Evil Dead II: Dead by Dawn (1987) ter Howdenov slavnejši rojak Peter Jackson z groteskama Bad Taste (1987) in Braindead (1992).

Morali smo čakati skoraj trideset let, da se je nekdo z dobrim smislom za humor in predvsem občutkom za ljubitelje žanra vsaj približal tem legendam komične splatter zvrsti. Hell yeah.



Socialna izobčenost, mladostniško odpadništvo in upor zoper indoktrinacijo ovčjega sistema, zlasti pa beg pred utesnjujočo družbeno konvencionalnostjo in iskanje sorodnih duš med privrženci kovinskih zvokov — vse to Novozelandcu ni tuje, saj so to doživetja, s katerimi je odraščal tudi sam. Če osebne izkušnje združimo z iskreno ljubeznijo do filmskega obrtništva, neznansko prizadevnostjo in ustvarjalno improvizacijo, dobimo hilarično smešno, kratkočasno, duhovito, nepretenciozno zgodbo o mladih metalcih, ki z izvedbo okultne Črne himne nad svoje mesto nehote prikličejo demonsko prekletstvo; na preizkušnji bo prijateljstvo, ljubezen in ultimativna zvestoba "pravemu" metalu. Howden je spretno zaobjel prvinsko srž zvrsti (črno)komičnih gnusljivk, ne da bi zapadel v skrajni absurd ter prestopil hollywoodsko mejo med pristno nizkoprofilno zabavo in neumestno parodijo; obenem se iskreno poklanja omiljeni glasbeni zvrsti, a ima do kitarskega žaganja in njega pristašev hudomušno samoironično distanco, ki (prav zato) deluje avtentično in prisrčno. Poznavalsko uporablja prostetiko v slogu stare šole Toma Savinija in razteleševalsko nazornost vešče razbremenjuje s cineastičnim sarkazmom. Liki so nenavadno dopadljivi, podloženost z ustreznimi težkimi zvoki pa samoumevna. \m/

Divja želja po osvoboditvi iz norišnice, brezkompromisen napad na okolje, ki je hotelo borgovsko asimilacijo, ki se ni oziralo na testosterona polne mladce, posedajoče po šolah in gnijoče po barih, namesto da bi se dokazovali v lovu, bitkah ter posteljah. Jebeš to. Dobro sem vedel, kaj je narobe s hinavsko, pokvarjeno družbo, s prepucavanjem za keš, z izkoriščanjem šibkejših. Potreboval sem le heavy metal, da mi je dal vrišč potrditve. Najprej Metallica, potem drugi, ki so pod enako zastavo rjoveli o tej in drugih temah — Iron Maiden, Slayer, Judas Priest, Venom, Lemmy, Sepultura, Pantera. Novi zapriseženi metalec je bil rojen. A le eden iz širne, vsesvetovne vojske. —Sneti, revija Joker


Novozelandec vendarle ne more skriti dejstva, da gre za celovečerni prvenec; mestoma zatikajoč se dramaturški tempo, čudaške scenaristične domislice, nekaj nepotrebno cenenih CGI efektov in nerodno prisiljene reference mu vsekakor niso v prid; želel bi si tudi boljše karakterizacije likov ter malce izvirnejše pripovedne zasnove. A k sreči tudi pomanjkljivosti ne okrnijo njegove celostne podobe in osvežujočega pridiha nečesa surovega in nedodelanega (pri čemer ni vselej jasno, ali gre zgolj za neizkušenost ali pa so določene "umetniške nekonsistence" skrbno načrtovane). Kar ne spremeni dejstva, da se bo hipoma prikupil predvsem ljubiteljem žanra in kovinskih strun ("metalski film leta za skupinski ogled na žuru", kakor so ga ocenili kritiki, jaz pa dodajam še nujno spremljavo češkega ležaka in čipsa), medtem ko bodo oboževalci Jana Plestenjaka in Modrijanov v njem težko videli presežek.

Ni komentarjev:

Objavite komentar