17. dec. 2015

Kreslin, V.

Ljubljana, Cankarjev dom, 16. decembra 2015. Check.

Te dni mi zmanjkuje strasti, da bi gledal filme in pisal o njih. Prvič, ker je zares dobrih čedalje manj. Drugič, kaj pa vem, nemara je krivo to turobno decembrsko vreme ali butalska preganjavica in predreferendumska nevrotičnost ali občutek, da gre ta kurja država zlagoma in zanesljivo v božjo mater. Ampak če obstaja lek za malodušje in načeti navdih, potem mu je ime Vlado Kreslin.

Prekmurski poet, beltinški trubadur, srčna institucija slovenske glasbe in človek, ki v dveh zaporednih dneh zlahka razproda Cankarjev dom. Obisk Kreslinovega koncerta je kot vrnitev domov: na varno, med (še) normalne ljudi, nekam, kjer te razumejo. In kot prijetna pot v čase, ko je bilo nekako vse lepše, čeprav niso bili nič lažji od pustega in utrujenega dandanašnjika.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Polnovredna zasedba, pričakovano vrhunska. Mali bogovi in Beltinška banda, veličastna vokalna spremljava iz 120 grl pevskega zbora Reunion iz Solkana, v drugem delu žlahtna kitarska pripoved v izvedbi Igorja Leonardija ter bratov Cheikha in Djibyja Guisséja iz Senegala, za nameček še kubanski virtuoz Ariel Cubria. Tradicionalno na odru živahni starosta Milan Kreslin, med občinstom Vladova mama Katarina, pester nabor prepoznavno ponarodelih in nekaterih novejših melodij (iz zadnjega albuma Če bi midva se kdaj srečala, kjer poleg omenjenih gostijo tudi Antonella Ruggiero, Vlatko Stefanovski, Ferus Mustafov, Teodosij Spasov, Freres Guisse in Barcelona Gipsy and Klezmer Orchestra) ter za veliki finale tista Frankiejeva zimzelena ob spremljavi mogočnih Galusovih orgel z desnega balkona. Težko si je predstavljati bolj izpolnjujoč večer.

Tudi se ne bi mogel bolj strinjati z Zdenkom Matozom, ki je v Delovi recenziji zapisal: "Vlado Kreslin bi lahko bil zaščiten kot slovenska premična kulturna dediščina." Kot sol zemlje, njena duhovna bit, kot globoko ukoreninjen hrast ob Muri bo namreč Vlado tam stal tudi čez tisoč let — o tem sem povsem prepričan.

Ni komentarjev:

Objavite komentar