21. dec. 2015

Sicario (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Denis Villeneuve preprosto ne razočara — kljub temu, da so bila cineastična merila po njegovih Incendies (2010), Prisoners (2013) ter Enemy (2013) vsakokrat zastavljena nekoliko višje. Nadarjeni Kanadčan ima kinematografsko pripoved v krvi; po scenariju Taylorja Sheridana ter v vnovičnem sodelovanju z legendarnim direktorjem fotografije Rogerjem Deakinsom (The Shawshank Redemption, No Country for Old Men, Skyfall) je ustvaril še en stiliziran, dramaturško nekonvencionalen in k razmišljanju spodbujajoč izdelek.

Sicario se, tako kot igralci v filmu, ne zanaša na besede. Ptičji posnetki razbrzdane puščavske pokrajine, obzorij s temačnimi oblaki in krvavih sončnih zahodov ter tisti, ki jih je Deakins posnel s termalno kamero in ki nas dobesedno popeljejo v kriminalno podzemlje, so v kombinaciji z zastrašujoče donečo glasbeno podlago Jóhanna Jóhannssona že sami po sebi dovolj zgovorni. —Klemen Černe (SIOL)


Surovo realistični triler spremlja idealistično agentko FBI iz posebnih enot Kate Macer (Emily Blunt), ki se po grozljivem odkritju na ameriški južni meji s sodelavcem (Daniel Kaluuya) pridruži moštvu operativcev CIA z oddelka za tajne operacije pod vodstvom ciničnega Matta Graverja (Josh Brolin). V skupni nalogi obeh agencij naj bi v teksaškem El Pasu našli odgovorne za množični pokol, vendar policistka šele na poti tja odkrije, da so mimo meddržavnih konvencij v resnici namenjeni v mehiški Juárez, eno najbolj nasilnih tamkajšnjih mest ter leglo odlično organiziranih čezmejnih tihotapcev mamil. Razen prekaljenih vojaških najemnikov iz enot Delta je z njimi tudi redkobesedni specialist za mamilarske kartele Alejandro (Benicio del Toro), za kogar Kate nikakor ne more ugotoviti vloge in namenov. Za koga pravzaprav dela? Je morda celo dvojni agent? "Tvojim ameriškim ušesom nič ne bo zvenelo logično," ji pomenljivo zaupa molčeči mož, "dvomila boš o vsem, kar bomo počeli. A na koncu boš razumela."

Villeneuve se še enkrat posveča zabrisani meji med moralnim in legitimnim oziroma etični dilemi upravičevanja ciljev z vsakršnimi sredstvi, pri čemer se predstavniki zakona poslužujejo enakih metod kot zločinci. V nekakšnem prepletu Soderberghovih Preprodajalcev iz leta 2000 (ki je del Toru prislužil oskarja za stransko vlogo) in terorističnega lova Zero Dark Thirty (2012) Kathryn Bigelow preučuje dvoličnost družbenih konvencij ter tozadevno sprenevedavost državnih institucij (namigne na dejstvo, da se politični vrh ZDA zaveda vseh razsežnosti pretoka mamil, a skuša zaradi lastnih interesov nezakonite dejavnosti uravnavati in ne preprosto prekiniti). Varuhi zakona, ki so ga zavoljo doseganja ciljev brez pomislekov pripravljeni prestopiti, so uveljavljen filmski stereotip vsaj od "umazanega" Harryja Callahana, vendar Villeneuve meri dlje od že tako dvoumnih moralnih načel: govori o tem, da so v resnici že padle vse meje in vsa merila dopustnega ali dovoljenega. Črne operacije, katerih cilj je groba likvidacija mamilarskega šefa in njegove celotne družine, se izvajajo odkrito ter z vednostjo uradnih instutucij; tisti, ki si naivno zatiskajo oči in ušesa pred resnico, pa so celo smešen, moteč element pri uravnavanju družbeno-političnih razmerij v vojni, ki za nobeno stran nikoli ne bo dobljena.



Fantastična vizualizacija, kot britev napeto vzdušje, fascinantni liki, sijajna glasbena podlaga in kljub dveurni dolžini neverjetno kratkočasno doživetje — a vendarle moram omeniti tudi dve stvari, ki sta (me) zmotili in sicer brezkompromisno stvarni zgodbi jemljeta kanček potrebne verodostojnosti. Prva je umestitev osrednjega ženskega lika, ki se zdi nekoliko oportunistična v smislu, da deluje zgolj kot zgodbovno gonilo — kot poistovetljiv pripovedovalec, ki je tam zato, da občinstvu posreduje svojo izkušnjo. Emily Blunt je v svoji vlogi sicer odlična, a skupaj njo se tudi gledalec nenehno sprašuje, kaj vendar Kate tam počne. (Scenarij postreže z razlago, da je njena navzočnost politično-administrativne narave, vendar omenjeni motiv smrdi po bikovem iztrebku. Vojaške ali policijske črne operacije so take prav zato, ker so tajne in nezakonite.) Razen tega si bodimo na jasnem še o nečem: pri specialcih najverjetneje ni tako čednih in krhkih punc, o tem sem skoraj prepričan, saj bi bilo to kontraproduktivno in torej nesmiselno. (Če se motim, pa me popravite.) Ampak že prav, določen zamik nejevere zahteva všečnega protagonista, ki z moralno in čustveno dinamiko vzpostavi intimen dramski odnos v okviru pripovedi. Drugi malce moteči element je sicario (v španščini "najeti morilec") Benicio del Toro, ki prikaže nekoliko pretirane, domala nadnaravne strelske in fizične sposobnosti. A kot rečeno: njegova brezhibna izraznost ter interakcija s soigralci zasenčita tudi tovrstne karakterne nedoslednosti.

You should move to a small town, somewhere the rule of law still exists. You will not survive here. You are not a wolf, and this is a land of wolves now.

2 komentarja:

  1. Fantastičen film! Tale režiser res ni od muh. Osebno mi je bil najboljši del, ko se kolona vozil odpelje v Jerez. Tako ostro, tako srh vzbujajoče, kot znajo le največji mojstri. Velik plus za igralske kreacije. Je pa tudi mene ob glavni protagonistki žrlo podobno vprašanje. Zakaj je ona tu? Kje je catch? SPOILER, SPOILER, prepričan sem bil, da ga bo na koncu počila. Ampak to bi bilo potem kar nekaj, zadeva izpeljana mnogo bolje. Na koncu se mi zdi, da dekle res razume. Kot ji je bilo obljubljeno. Skratka, top.

    OdgovoriIzbriši