26. dec. 2015

The Revenant (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Alejandro González Iñárritu je posnel še eno vizualno poslastico. Čeprav je težko spregledati oportunistično umestitev filma (posnetega po istoimenskem romanu Michaela Punkeja o resnični zgodbi njegovega rojaka iz ameriškega Wyominga) v obdobje zbiranja kandidatov za zlate kipce Ameriške akademije, skorajda ne gre dvomiti, da bo kakšnega tudi zares dobil. Brez pomislekov napovedujem oskarja za kinematografijo (Emmanuel Lubezki), nemara celo za najboljši film ali režijo, glasbeno podlago (Ryûichi Sakamoto) ali katero od osrednjih vlog (Leonardo DiCaprio, Tom Hardy); vse to dajejo slutiti že nominacije za zlate globuse.



Zgolj z naravno svetlobo, na odmaknjenih izvirnih lokacijah in (menda) v pravem kronološkem sosledju posneta epska pripoved prinaša veličasten fotografski dosežek, kakršnega že dolgo nismo uzrli. Ne gre le za fantastično rabo leč, svetlobe in senc (ustvarjalci so imeli na voljo le nekaj ur primernega sonca vsak dan, v več kot enem prizoru pa se zanašajo izključno na odsev ognja), širokokotno kadriranje palete daljnih ali bližnjih posnetkov in montažo ter nasploh goli tehnični vidik zajemanja slike; temveč tudi za neverjetno postavitev prizorov, za katere enostavno ni mogoče ugotoviti, kako so jih posneli (denimo krvoločni napad medveda, divje rečne brzice ali padec konja in jezdeca čez rob pečine). Katerokoli odličje, namenjeno vizualni plati filma, bo tokrat bržčas upravičeno. Podobno velja tudi za igralske performanse, med katerimi vnovič izstopa odlični DiCaprio. Glumaški nastop ni bil trd oreh le zavoljo surovih naravnih razmer in brezkompromisne avtentičnosti zgodbe, temveč tudi spričo dramaturškega prikaza redkobesednega, mrkega moža, ki more v neizprosni snežni osami med bojem za življenje večinoma komunicirati zgolj z izraznostjo obraza in telesne mimike. Niti zamisliti si ni mogoče, kako naporno je bilo nastajanje filma; o tem pričajo številna nesoglasja v snemalni ekipi ter med igralci in režiserjem, nekaj članov tehničnega moštva pa je celo predčasno zapustilo težavno produkcijo. Vendar se trmasti Iñárritu ni dal in je svoje sodelavce gonil do skrajnih meja; končni cilj je preprosto upravičeval sredstva. V nekem pogovoru je izjavil: "Če bi snemali pred zelenim platnom, med lagodnim pitjem tople kave, bi bili vsi zadovoljni, le film bi bil navadno sranje."

Pa je tudi scenarij, ki ga je po Punkejevem romanu priredil skupaj z Markom L. Smithom, tako večplasten presežek kot njegovi prejšnji projekti (Amores perros, 21 Grams, Babel, Biutiful, Birdman)? Pravzaprav ne. Če sem odkrit, se mi zdi bolj ali manj premočrtna pripoved o maščevanju njegova najmanj kompleksna dotihmal. Ne premore posebnega družbenopolitičnega okvira ali širše socialne prispodobe, celo zgodovinske reference o izkoriščevalski naravi belega človeka pomenijo predvsem narativni kontekst (beri: Pleše z volkovi) in ne same substance prispodobe o smislu povračila. Z drugimi besedami: zgodba bi se lahko odvila kjerkoli in kadarkoli. Relativna suhoparnost, predvidljivost in izpraznjenost preživetvene parabole o dvolični človeški biti (ki se sicer trudi z nekaterimi že večkrat videnimi stereotipi o duhovnem izročilu in misticizmu ameriških staroselcev) je problematična že zaradi dolžine zgodbe, ki se zdi nekoliko razvlečena in mestoma ponavljajoča se — nazadnje pa doživi neroden in nekako nedorečen epilog. Prekaljeni lovec na kože Hugh Glass (DiCaprio), ki ga njegovi tovariši po napadu medvedke razmrcvarjenega pustijo umreti v sovražni, ledeni divjini, prestaja eno kruto preizkušnjo za drugo, kot bi moral stvarniku in sebi dokazovati lastno trdoživost; pri življenju ga ohranja le slepo sovraštvo do lažnivega, zahrbtnega Fitzgeralda (Hardy), ki mu je odvzel nekaj najdragocenejšega in ga strahopetno prepustil usodi. Da so njegovi rojaki manj moralni in zaupanja vredni od staroselcev, med katerimi je nekaj časa živel, je vedel že prej; vendar se ni nadejal, da mu bo lastna rasa obrnila hrbet in mu pokazala vso sramoto človeške izprijenosti. Mučijo ga spominski prebliski in breme vesti zaradi napak v preteklosti, naposled pa se bo v boju zoper neizprosno naravo prisiljen soočiti še z vprašanjem, ali je človeku inherentno dano zadoščenje maščevanja.

Da ne bo nesporazuma: film še zdaleč ni zgolj zgodba. Je tudi (ali predvsem) doživetje, občutenje in poistovetenje. Iñárritu prinaša polnovredno kinematografsko izkušnjo, ki z vizualno komponentno zasenči in kompenzira preprosto, pretirano linearno pripovedno plat. Uspe mu tisto najpomembnejše: gledalca prepriča že s podobami. Upam tudi, da nekaj odličnih letošnjih vesternov (Bone Tomahawk, The Hateful Eight) napoveduje povratek tega žanra; stripovskih superjunaških franšiz imam(o) počasi dovolj.

5 komentarjev:

  1. Se strinjam, scenarij je najbrž najšibkejša točka filma, kinematografija pa vsekakor najmočnejša. Pred ogledom sem imel izredno visoka pričakovanja, ki pa jih je Innaritu upravičil.

    OD TU NAPREJ KOMENTIRAM RAZPLET FILMA (SPOILER WARNING)

    se pa ne strinjam s komentarjem o zaključku. Zaključno dejanje in dejstvo, da kljub dobljenemu maščevanju junak ne doživi velikega zmagoslavja se mi zdi dejansko tisti del scenarija, ki zgodbo povzdigne nivo nad povprečje. Junaku niso dali Gladiator-style zmagoslavja, ampak kislo spoznanje da čeprav je sovrag premagan, smrt bližjih ne boli nič manj.

    Čisti zaključek, ko Leo pogleda naravnost v kamero, je pa sploh eden boljših zadnjih kadrov zadnjih let. In takšni malo enigmatični in malo srhljivi zadnji kadri (Psiho, Taksist) so, po mojem mnenju, lahko čudovita češnja na torti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Imaš prav in se strinjam z opisom tega zaključnega kadra, tudi meni je bil všeč. Mislil sem bolj na nekaj drugega: prav s koncem bi lahko dal režiser misliti, da gre vendarle za nekaj večplastnega, globljega in pomenljivega. Ampak ne, prav konec samo še potrdi dejstvo, da gre samo in zgolj za zgodbo o maščevanju. (In o tem, kako je to jalovo ter nesmiselno). Takih zgodb pa smo videli že veliko. Ampak kljub temu pritrjujem tvojemu mnenju: kinemaatografsko doživetje kot celota je veličastno. Saj moja ocena je temu primerna.

    OdgovoriIzbriši
  3. Evo, frišen iz kino dvorane in občutki so v seštevku dobri.

    Film me je večkrat priklenil na sedež, ves čas razvajal z izjemnimi vizualijami, avtentično, surovo lepoto lokacij, zelo dobro igralsko ekipo (DiCaprio odličen).

    Ampak... Spojlerji
    Prva rešitev, ki se mi ne zdi preveč dobra, je Hardyjeva odločitev, da ne pokonča nemočnega DiCapria. Nekaj minut prej mu je bil pripravljen pomagati umreti in potem ko umori ranjenčevega sina, bi pravzaprav moral imeti motiv več, da do konca spelje prvotni načrt.
    Odločitev se zdi toliko bolj nesmiselna, ko ranjenec kasneje odkrije sinovo truplo le nekaj metrov stran od kraja umora. Truplo, ki ga tretji preživeli udeleženec čudežno ni opazil.
    Druga moteča zadeva je DiCaprieva pretirana trdoživost. Čeprav lahko sprejmem, da je junak trd oreh, zdi se, da bi film bolje stal, če bi junak prestal manj.
    Scenarij nam žal ne ponudi nič, kar nismo vedeli : spoznanja o težkih okoliščinah, v katerih se je nekoč živelo, o izkoriščevalski naravi belega osvajalca, človeški dvoličnosti in koristoljubju…
    Soliden film, predvsem tehnično in igralsko, a kot ugotavljaš že sam, scenaristično neprepričljiv. 7/10

    OdgovoriIzbriši
  4. Konec nas spomni, da smo gledali Ameriški film :)
    Kar koli bi naredili bi bilo boljše, za mene sploh, ker sem alergičen na že malo nerealne scene pretepanja in pridobivanja minut na tak način.

    ocena: 8, zaradi vsega ostalega.

    OdgovoriIzbriši