19. jan. 2016

Anomalisa (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Gotovo nisem edini, ki šteje Charlieja Kaufmana (Being John Malkovich, Adaptation, Confessions of a Dangerous Mind, Eternal Sunshine of the Spotless Mind) za enega od najbolj izvirnih, izzivalnih in edinstvenih scenarističnih umov v Hollywoodu. Žalostno je, da je bilo briljantnih piscev včasih tam vsaj še nekaj; o enem si bomo lahko vsak čas ogledali biografsko dramo Trumbo (2015).

A kaj, ko kravatarjev velikih filmskih studiev dandanes ne zanimata več pripoved in sporočilo. Dokler bo mularija s pokovko in kokakolo v kinodvorani željno pričakovala neskončne stripovske franšize o možeh v pajkicah, naphane s pirotehniko in posebnimi učinki, jim bo industrija natanko to tudi stregla. Preostali bodo morali sredstva za udejanjenje svoje cineastične vizije iskati drugod, denimo na Kickstarterju in podobnih portalih za množično financiranje. Kaufmanu je uspelo zbrati kar osem milijonov za produkcijo celovečerca, ki ga je v sodelovanju z režiserjem Dukom Johnsonom priredil po lastni gledališki igri. Nenavadni, z animacijsko tehniko stop-motion (Corpse Bride, Coraline, Fantastic Mr. Fox, ParaNorman, Frankenweenie) izdelani projekt je s fantastično ekspresivnostjo in pretanjenim realizmom hipoma navdušil kritiško srenjo in občinstvo; razen nominacij za oskarja in zlati globus je bil deležen kopice prestižnih filmskih odličij, med drugim edine nagrade glavne žirije festivala v Cannesu za animirani film sploh.



V nevrotičnem Kaufmanovem umu se (vedno znova) prepletajo motivi iskanja ljubezni, (samo)zavračanja, spolnega poželenja in psihološke izolacije — v sodobni prispodobi frustracij ter eksistenčne tesnobe depresivnega in osamljenega moža srednjih let. Ali Kaufman v svojevrstni ironiji (spet) govori o sebi? Kdo bi vedel. Nedvomno gre za večplastno, surrealistično in samonanašajočo se pripoved, ki vnovič secira avtorjev um, njegove strahove, mučno negotovost in patološko ujetost v protislovno, ponavljajočo se, banalno, prozaično ter brezosebno plat ustvarjanja in življenja — ki do te mere zabriše meje individualnosti, da se v brezoblično generično gmoto zlijejo vse posebnosti, ki opredeljujejo posameznike. Dobesedno: vsi ljudje so videti enaki, kot izložbene lutke z izmenljivimi obrazi, ki se razlikujejo le po velikosti, pričeski in oblačilih. Tovrstni psihični motnji rečemo 'Fregolijeva zabloda': bolnik ne more več prepoznati ljudi in jih razločiti med seboj — vsi se mu zdijo kot ista oseba v številnih preoblekah, ki ga zasleduje in preganja (nekaj takega kot gostje restavracije v prizoru iz Kaufmanove drame Being John Malkovich, ki imajo vsi obraz tega slavnega igralca in ponavljajo zgolj besede "malkovich, malkovich").

Prav to muči Michaela Stona (glas David Thewlis), družinskega očeta in moža, avtorja priročnika za samopomoč ter poslovnega specialista za delo s strankami, ki se leta 2005 za eno noč prijavi v hotelu Fregoli v Cincinnatiju, kjer naj bi imel naslednji dan strokovno predavanje pred občinstvom. V resnici se za ljudi ne zmeni in mu jih ni pretirano mar, saj je preveč osredotočen nase ter svojo čudaško percepcijo: vsi drugi ljudje — razen pričesk in oblačil — imajo namreč enak obraz in zvenijo domala identično (glas Tom Noonan), bodisi moški, ženske ali otroci. Verižni kadilec Michael v hotelski sobi pripravlja svoj govor, konzumira pijače iz minibara in razmišlja o tem, da bi poklical nekdanje dekle izpred desetih let, ki živi v tistem mestu. Po neuspelem zmenku v hotelu po naključju naleti na gostjo, ki takoj pritegne njegovo pozornost, saj ima edina čisto svoj, ženstven glas (Jennifer Jason Leigh). Kljub temu, da ni prav brihtna, čedna in izobražena, ima nekaj kil odveč in brazgotino nad očesom, ga ženska nedoumljivo pritegne s svojo unikatnostjo. Izkaže se, da je tam službeno, prav zaradi njegove predstavitve. Lisa je preprosto "drugačna" od vseh: gre za nekakšno anomalijo.



Kaufman vedno znova govori o človekovi odtujenosti in kratkem stiku z ljudmi, ki ni nič drugega kot posledica konfekcijskih meril in njegove zaverovanosti vase; intelektualistična obsedenost z "višjim" smislom življenja, kopičenje instantnih užitkov za pobeg od stvarnosti (seks, alkohol, cigarete) in nenehno premlevanje vtisov so prav tisto, zaradi česar ne more biti srečen. Učinek pričakovanja deluje kot samouresničujoča se prerokba in človeka vodi v čustveno inercijo. Pri drugih ljudeh ga moti vse, kar ni on sam, in tako je tudi zaljubljenosti tragično usojena minljivost: celo izbranec se po izteku bežnih čutnih vtisov spremeni v še eno povprečno, nepopolno osebo iz množice neprepoznavnih obrazov in monotonih glasov.

Smešno, kako so lahko (s 3D tiskalniki izdelane) figurice bolj izrazne od kakšnega glumača, celota pa pomenljivejša in globlja od marsikaterega igranega filma iz leta 2015. Sanjsko zamaknjena, temačna in streznjujoča izkušnja nemara ne bo všeč vsakomur; a resnica pač ni lepa in Kaufman se tega dobro zaveda.

3 komentarji:

  1. Sam bi filmu mogoče odvzel še kakšno piko.

    Pa ne mislim da je film slab. Daleč od tega. Animacija je izjemna in me je res pozitivno presenetila (kdo bi si mislil da stop motion lahko prestopi "dolino nejevernosti" oz "uncanny valley"?). Vsi trije igralci so likom dali zelo doživete glasove (oz. v primeru Noonana zelo generične), in film se loteva zanimive teme.

    Pomankljivost filma vidim v pomanjkanju materiala. Če bi bil film namesto celovečerca neka 20 minutna kratka zadeva, bi po mojem mnenju lahko obdelal iste teme z isto globino, tako pa mu po pol ure malo zmanjka sape. Inovativna ideja z enakimi obrazi vsepovsod izgubi svoj čar, film pa svežino.

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam, zgodba bi bila lahko tudi krajša. Pravzaprav je bila izvirno tako tudi zamišljena, kakor lahko beremo na Wikipediji:

    The film raised its budget on Kickstarter so as to "produce this unique and beautiful film outside of the typical Hollywood studio system where we believe that you, the audience, would never be allowed to enjoy this brilliant work the way it was originally conceived." Pitched as a short film approximately 40 minutes in length, 5,770 backers pledged $406,237 to help bring the project to life. After the success of the Kickstarter initiative, additional funding was secured by the film's production company, Starburns Industries, and the film was expanded to a feature length. (vir)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Očitno po tem ko so dobili dovolj denarja, so padli v tisto zanko... "[they] were so preoccupied with whether or not they could that they didn't stop to think if they should."

      Izbriši