9. jan. 2016

Crimson Peak (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Četudi o njem pišem z rahlo zamudo, je bil najnovejši umotvor Guillerma del Tora eden od lanskoletnih filmov, ki sem jih najtežje pričakoval. Član svete trojice mehiških režiserjev 'los tres amigos' (druga dva sta še Iñárritu in Cuarón) je nesporni mojster gotske romance oziroma ljubezenske ali generacijske drame s primesmi fantazije in elementov magičnega realizma — in svojo spretnost ter smisel za to mešanico zvrsti nedvomno dokazuje tudi v Škrlatnem vrhu. Film je preprosto čudovit: živopisana kostumografija in scenografija, posebej za film ustvarjena prizorišča s fantastičnim viktorijanskim dvorcem Allerdale Hall na čelu, sijajen občutek za ustvarjanje opresivne razsežnosti prostora s kamero (tokrat je večkratnega del Torovega direktorja fotografije Guillerma Navarra nadomestil Dan Laustsen, s katerim sta posnela že Mimic) in tehnični vidik vobče; gre za pravo kinematografsko poslastico s prepoznavnim vizualnim pečatom del Tora. Škoda le, da obrtniški plati ne sledi tudi pripovedna dimenzija; zgodba, ki sta jo napisala z veteranskim scenaristom Matthewom Robbinsom (Close Encounters of the Third Kind, The Sugarland Express, Mimic, Dragonslayer), namreč mestoma trpi za neizvirnostjo, nedoslednostjo in pretirano poenostavljenostjo. Še k temu dodamo še mlačne dialoge in deloma nerazvite like, je kljub podobni premisi o duhovih — kot prispodobi preteklosti, ki preganja živeče — film težko postaviti ob bok njegovi mojstrovini El espinazo del diablo (2001), morda najlepšem filmu o prikaznih vseh časov. Resda si premišljeno izposoja motive tudi iz nekaterih drugih tozadevnih klasik, kot so The Innocents (1961), The Haunting (1963), The Exorcist (1973), The Omen (1976) ter The Changeling (1980), vendar simbolike potlačenega krščanskega greha in strašljive arhetipske večplastnosti tokrat žal ne nadgradi s sporočilnostjo zgodbe ter pretanjenimi razmerji med protagonisti.

"To ni zgodba o duhovih, to je zgodba, v kateri nastopajo tudi duhovi," v uvodnih minutah Škrlatnega vrha (Crimson Peak) dahne Edith Cushing (Mia Wasikowska), glavna junakinja filma. Mična in bledična gospodična ve, kaj govori. Ne le da je tudi sama avtorica gotske literature, Edith lahko občasno duhove, na primer tistega od svoje mame, celo vidi in se z njimi pogovarja. [...] Pozneje se izkaže, da je Škrlatni vrh krajevno ime za samotno posestvo z razpadajočo trinadstropno viktorijansko hišo na severu Anglije, v kateri Edithin skrivnostni snubec Thomas Sharpe (Tom Hiddleston) na začetku 20. stoletja prebiva s svojo starejšo sestro Lucille (Jessica Chastain) in kamor se Edith preseli po smrti svojega očeta, premožnega industrialca. —Klemen Černe, SIOL

Zadnji podvig del Tora, ki je nekoč posnel Hudičevo hrbtenico (2001) ter Panov labirint (2006), je nekaj takega kot Ridley Scott, ki je po Osmem potniku (1979) in Iztrebljevalcu (1982) posnel plastičnega ter karakterno sterilnega Prometeja (2012). Brezhibna forma in navdušujoča zunanjost, a pomanjkljiva in plehka, celo predvidljiva zgodba brez prave substance. Ko to rečem, mislim zlasti na odnose med liki in njihovo interakcijo, ki naj bi v tovrstnem izdelku vendarle predstavljala srž ter osrednjo vrlino pripovedi. Razen nesmiselnih retoričnih izmenjav [Videla sem strašljivo prikazen. —Kaj res, draga? Greva jutri na pošto, to te bo bržčas razvedrilo.] me je zmotil nejasen prehod med dobičkonosnim oportunizmom glavnega moškega lika in trenutkom, ko se (kot da) iskreno zaljubi v našo junakinjo; predvsem pa podcenjevanje gledalca s tem, da mu približno na treh četrtinah filma kot na pladnju servira celotno zgodovinsko zakulisje skrivnostne zgodbe o morilskemu bratu in sestri, namesto da bi opazovalec sam ter postopoma prišel do ustreznih ugotovitev. S tem se balon cineastičnega suspenza v trenutku izprazni in četudi zgodba v zadnje četrt ure prestavi v najvišjo hitrost, je do tedaj že prepozno: opazujemo lahko le še izpeljavo ter rutinski epilog (oziroma srečni konec), ki ne zmore več popraviti vtisa nečesa prežvečenega, že videnega in ne posebej pomenljivega.

Škrlatni vrh je vizualno najbolj mikaven film prvih desetih mesecev tega leta, na žalost pa so mi njegovi liki in scenarij preprečevali, da bi bil vanj čustveno vpet. S tega vidika je del Torov deveti celovečerec bolj podoben njegovimi hollywoodskim produkcijam (Rezilo 2, Hellboy, Ognjeni obroč) kot pa špansko govorečim mojstrovinam, le da tisti filmi sami sebe niso jemali tako zelo resno. Škrlatni vrh si ob takšni zgodbi tega res ne bi smel privoščiti. Čeprav Škrlatni vrh po zaslugi izpiljenega sloga in spodobnih igralskih nastopov, med katerimi izstopa skoraj neprepoznavna Chastainova, vzdržuje naše zanimanje do bizarnih in nenamerno smešnih zadnjih minut, je zgodba filma strašansko predvidljiva, maloštevilne nastopajoče osebnosti pa so, vsaj na papirju, precej enolične in nezanimive. —Klemen Černe, SIOL

Pod črto sicer solidna in oko roseča pripoved za ljubitelje gotskih romanc, a nikakor ne tudi tematsko najboljši dosežek mehiškega mojstra. Moram priznati, da mi glavna junakinja ni ostala posebej v spominu: morda bi bilo celo bolje, ako bi njen lik upodobila Emma Stone, kot je bilo sprva predvideno (podobno kot naj bi osrednjo moško vlogo prevzel Benedict Cumberbatch). Še zanimivost: del Toro in pisec Matthew Robbins sta predtem pripravila scenaristično adaptacijo klasike H. P. Lovecrafta At the Mountains of Madness, vendar jima kravatarji studiev Warner Bros menda niso bili posebej naklonjeni. To je bila namreč alternativna možnost Škrlatnemu vrhu, ko se je mehiški režiser potegoval za sredstva filmskih pokroviteljev. O napredku pri produkciji dotičnega za zdaj ni znano nič novega; menda film pač bo, ko bo. Medtem pa si lahko ogledate In the Mouth of Madness (1994), mirne vesti priporočam.

Ni komentarjev:

Objavite komentar