13. jan. 2016

The Big Short (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Samo še politika me bolj iritira ter manj zanima kot ekonomija in finance. Ker se imam za povprečno inteligentnega in solidno razgledanega, mi gre rahlo na živce, da moram po ogledu filma (ali že med njim) brskati po Vikipediji, zato da vem, za kaj pravzaprav gre. Skratka: zgodba spremlja nekatere osrednje igralce na novonastalem ameriškem tržišču izmenjave posojilnega tveganja (credit default swap, CDS) kot načina izkoriščanja finančnega inštrumenta zadolžnic, zavarovanih z dolgom (collateralized debt obligation, CDO), ki je bil glavni povod za pok balončka bančnih špekulacij s hipotekarnimi obveznicami in je povzročil začetek globalne gospodarske krize leta 2007. Z drugimi besedami: nekateri investicijski bančniki so s pomočjo tehtne analize številk vnaprej slutili, kaj se pripravlja, in so sklenili padec ničvrednih obveznic izkoristiti za dolgoročni zaslužek. Je slišati zmešano, sprevrženo, pravzaprav popolnoma absurdno? Prav o tem govori film. Saj pravim, da mi gre ekonomija na živce.

Izmenjava posojilnega tveganja (CDS) je dvostranski dogovor o zavarovanju določene terjatve, kjer kupec izdajatelju plača premijo, izdajatelj pa mora kupcu v primeru neplačila dolga, za katerega je bil dogovor sklenjen, poplačati nastalo škodo. Izmenjavo posojilnega tveganja se lahko preoblikuje tudi v vrednostni papir, ki ga kupi tretja oseba, ki nima zavarovalnega interesa. Tovrstne špekulacije omenjajo kot enega od vzrokov za nastanek svetovne gospodarske krize. Kot se je izrazil neki finančnik: tisti, ki posluje tako, je podoben nekomu, ki zavaruje sosedovo hišo, jo zažge in potem pobere premijo. [vir: Wikipedia]
Zadolžnice, zavarovane z dolgom (CDO) so finančni inštrument, ki sestoji iz portfelja vrednostnih papirjev z visokimi obrestnimi merami, denimo hipotekarnih obveznic, združenih z namenom zmanjšanja tveganja ob morebitnem izpadu posameznega vračila dolga. Tako nastali svežnji se naknadno razdelijo v več tranš z različinimi obrestnimi merami in ustreznimi tveganji. Tovrstno trgovanje se je razmahnilo v času rastočega nepremičninskega balona v Združenih državah Amerike in drugod po svetu ter je doseglo vrhunec sredi prejšnjega desetletja. Hipotekarne obveznice (vrednostne papirje, izdane, ko se posameznik zadolži za nakup nepremičnine), preoblikovane v zadolžnice, zavarovane z dolgom (CDO), so banke v tem času prodale številnim vlagateljem po svetu, ki so se potem znašli v težavah ob naraščajočih izpadih vračil prvotnega nepremičninskega dolga. [vir: Wikipedia]

Ameriškega scenarista (Ant-Man) in režiserja Adama McKaya najverjetneje poznamo predvsem po satiričnih komedijah z Willom Ferrellom (Anchorman: The Legend of Ron Burgundy, Talladega Nights: The Ballad of Ricky Bobby, Step Brothers, The Other Guys), tokrat pa se v (kvazi)dokumentarističnem slogu serije Pisarna (2005—2013) loteva nekoliko resnejših tem. A spet ne povsem: suhoparno dogajanje na ekonomskem parketu vrednostnih papirjev mestoma prečesava z obešenjaškimi vložki, ko zahtevne finančne teme (neposredno gledalcu) malo bolj "po domače" pojasnjujejo zvezdniki kot Margot Robbie iz milne kopeli ali kuharski šef Anthony Bourdain med filiranjem rib. McKay tudi sicer često uporablja preboj četrte filmske stene za razbremenjevanje dramske napetosti in metafilmsko ustvarjanje samoreferenčnega komičnega učinka; dasiravno efekt ni vselej enako duhovit. S kamero iz roke in bližnjimi posnetki vsiljuje občutek pristnosti, ki naj bi podprl verodostojnost pripovedi, z vizualnimi izseki urbanega življenja in socialnih stisk Američanov pa v zajedljivi humor vnovič meša elemente poistovetljive dramske reportaže.



Seveda je neizogibna primerjava s sijajnim Chandorjevim prvencem Margin Call (2011), pri katerem ni bilo treba zapreči Googla in Vikipedije, četudi govori o podobnih rečeh: neskončnem pohlepu bančnikov in finančnih mešetarjev, ki so bili pripravljeni z množično prevaro zamajati svetovno ekonomijo, da so lahko rešili sebe in svoj kapital. Hipnotično stilizirana Chandorjeva drama prepriča z globino in utemeljenostjo, ne s kompleksnostjo gospodarskih pojmov in pretenciozno finančno žlobudravščino; zlasti pa navduši z liki, ki poosebljajo vso sprevrženost in zgrešenost samouničujoče kapitalistične paradigme. McKayevi protagonisti so veliko bolj nedoločeni in medli (morda jih je režiser želel prikazati bolj avtentično ali kaj takega); najbolj izstopata Steve Carell, ki vnovič dokazuje, da se v dramski vlogi znajde odlično, ter vselej prepričljivi Christian Bale kot čudaški finančni genij, ki prvi opozori na bližajoči se propad. Figuram dajejo dimenzijo in človečnost njihove drobne osebne zgodbe ter karakterne posebnosti; a škoda, da to ne velja za večino, temveč le za nekatere izbrance. Celo zlati deček Ryan Gosling je z nekakšno sarkastično različico svojega lika iz komedije Crazy, Stupid, Love (2011) razmeroma nezanimiv. Oskarjevka Marisa Tomei in neprepoznavni Brad Pitt padeta skozi kot neopazna, malone kameo lika, kar je takisto škoda, saj sta vrhunska glumača. Podoben vtis neizkoriščenosti in celo dvoumnosti velja za osrednjo zgodbo ter končno sporočilo pripovedi: ali so tisti, ki so razpad sistema izkoristili za lasten profit, požrtvovalni junaki ali zgolj brezobzirni oportunisti? Politične, gospodarske in državne dolgove bo tako ali tako odplačal mali človek, ki bo zato še revnejši.

Ni komentarjev:

Objavite komentar