28. jan. 2016

The Human Stain (2003)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Ameriški scenarist in režiser Robert Douglas Benton je dandanes že krepko v letih. Svojčas je za zgodbo in režijo slovite drame Kramer proti Kramerju (1979) prejel dva zlata kipca, tretjega pa za izvirni scenarij solzivke Places in the Heart (1984). Običajno sodeluje z zvezdniško igralsko zasedbo in v vsej socialni stvarnosti rad upodablja kompleksnost ljubezenskih vezi in družinskih odnosov. Nazadnje je posnel Feast of Love (2007) z Morganom Freemanom, Gregom Kinnearjem in Radho Mitchell, predtem pa je s podobno zvenečimi imeni za kamero stal pri tukaj opisani zgodbi, posneti po istoimenskem romanu Človeški madež avtorja Philipa Rotha. V scenarij ga je predelal Nicholas Meyer, sicer pisec nekaterih startrekovskih celovečercev, zgodovinske drame Sommersby (1993) ter animiranke The Prince of Egypt (1998).



Nekako v slogu Meyerjevega soimenjaka Sparksa se v pripovedi s časovnimi preskoki prepletajo osebne zgodbe različnih ljudi, ki jih druži tragična usoda. V času predsedniške afere z Monico Lewinsky ostareli Coleman Silk (Anthony Hopkins), cenjeni profesor in dekan na častitljivi univerzi, izgubi službo zaradi neke nedolžne pripombe in obtožb nedopustne pristranskosti s strani učiteljskega zbora. Po nenadni smrti soproge se umakne na podeželje in tam ga spozna osamljeni pisatelj z ustvarjalno blokado Nathan Zuckerman (Gary Sinise), avtorjev alter-ego in prvoosebni pripovedovalec zgodbe. Coleman se nepričakovano zaplete v strastno razmerje s še eno družbeno izobčenko, čistilko na fakulteti ter skrbnico molzne kmetije Faunio Farley (Nicole Kidman). Precej mlajša, muhasto impulzivna ženska ima za seboj nedoumljivo žalostno preteklost, katere duhovi jo še vedno preganjajo; med drugim jo vztrajno zalezuje tudi nekdanji mož, neuravnovešeni vietnamski veteran Lester (Ed Harris). Coleman si od novega prijatelja Nathana želi le nekaj razumevanja za svojo eksotično ljubezensko avanturo, četudi mu ne more zaupati, kaj je tisto, kar ga neustavljivo povezuje s svobodomiselno ljubimko: skupno občutenje sramote in neznosno breme krivde nad nekaterimi odločitvami in dogodki v preteklosti. Coleman ima mučno skrivnost, ki je ni zaupal niti pokojni ženi — v resnici izhaja iz temnopolte družine in ima črnske prednike; le gensko naključje je hotelo, da je njegova koža skoraj bela in ne izdaja rasne pripadnosti. Mladi Coleman (Wentworth Miller) se je v imenu enakovrednih možnosti za akademsko kariero že davno tega odrekel rojstni družini in zatajil svojce, starše in brate. Za visoko ceno resnice se je vse življenje spopadal s strašno moralno dilemo in neutolažljivo vestjo; da je bil zaradi hinavske politične korektnosti v zrelih letih obtožen prav rasizma, je samo še ironični vrhunec njegove težavne, z mnogimi žrtvami zaznamovane poti.

Hotel sem, da bi mi bil film všeč, a sem bil nad končnim izdelkom bistveno manj navdušen kot pri njegovi obetavni tematski zasnovi. Glumaške predstave so brez presežka in casting ni posebej upravičen, še bolj pa bodeta v oči neprimernost in karakterizacija vlog. Hopkins s svojo shakespearsko držo (kljub temu, da upodobi razumnika in klasičnega profesorja) ni najboljša izbira in njegova freudovska obsedenost z mlajšo ljubimko (me) ne prepriča povsem; kot tudi ne psihično trpinčeni lik Kidmanove, ki domnevno izhaja iz premožne družine in se je odrekla privilegijem elite, zdaj pa stereotipno životari na socialnem dnu. Vselej odlični Harris bi svojo rutinsko nalogo opravil tudi med spanjem in flegmatični Sinise takisto ne sproža ravno burnih čustvenih odzivov. Zanimivo, z rahločutnim prikazom osebnostno razdvojenega mladeniča še najboljši vtis naredi Wentworth Earl Miller III., globusni nominiranec za slikoviti lik v priljubljeni jetniški seriji Prison Break (2005—2009).



Nekoliko zmoti tudi neuravnotežena štrena časovnih, etičnih in značajskih poudarkov, ki nazadnje nobenemu ne odmeri dovolj prednosti, da bi ga lahko zaznali kot osrednjega. (Film je bil deležen odličja Ameriškega filmskega inštituta kot ʻganljiva študija treh ameriških obsesij: seksa, rase in družbenega rangaʼ.) Je to zgodba o grehu zamolčanega porekla, privlačnosti prepovedanih nasprotij ali kolektivnem eksistencialnem občutku krivde, ki se v sprenevedavem političnem kontekstu zeitgeista sprevrača v osebni nazor? Očitno so se s scenarističnim "prevodom" izgubili nekateri pomenljivejši odtenki knjige (po romanih American Pastoral ter I Married a Communist zaključnega dela trilogije), v kateri se Roth ubada z vprašanji dvolične morale ter identitete svojih rojakov — ki še vedno niso razčistili s preteklostjo, ampak jo raje pometajo pod preprogo zgodovinskih, ideoloških in kulturnih zmot.

Ni komentarjev:

Objavite komentar