15. jan. 2016

The Intern (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Scenaristka in režiserka Nancy Meyers, kraljica lahkotnih romantičnih komedij za dobro počutje (The Parent Trap, Something's Gotta Give, The Holiday, It's Complicated), prinaša še en značilen izdelek, namenjen predvsem nežnejšemu spolu. Pravzaprav gre za povsem gledljivo, nepretenciozno in neškodljivo komično dramo — če odmislimo dejstvo, da se dogaja v poenostavljenem, osladno idealiziranem svetu, ki nima nobene zveze z resničnostjo.



You're never wrong for doing the right thing. —That's great. Who said that? —I did. But I'm sure Mark Twain said it before me.

Ben Whittaker (Robert De Niro) je urejeni newyorški upokojenec, ki po smrti žene ne najde več obstanka in bi si rad popestril rutinski, dolgočasni vsakdan. Ko opazi oglas mladega startup podjetja, ki na spletu prodaja modne dodatke in išče zrelo osebo za funkcijo starejšega pripravnika, pri priči zgrabi priložnost — in služba je njegova. Vodja nekoč garažne dejavnosti, zdaj pa uspešne korporacije z več kot dvesto zaposlenimi Jules Ostin (Anne Hathaway) je kljub prijazni zunanjosti ter polnemu urniku introvertirana, nezaupljiva oseba. Vneti deloholičarki povzročajo frustracije poslovni izzivi, zaradi katerih kaže, da bo morala najeti izvršnega direktorja; še bolj pa težavna situacija doma, kjer odtujeni soprog (Anders Holm) kot gospodinjec sam skrbi za njuno majhno hčer, medtem ko sama med nenehnimi sestanki po ves dan gradi korporativno kariero. In prav šefinji za osebnega pomočnika dodelijo potrpežljivega, ustrežljivega Bena. Jules, ki se boji intime in ne mara preveč ljudi, ki radi pri sočloveku kaj opazijo, je do nevsiljivo izkušenega starega gospoda čezmerno zadržana. A led med njima bo kmalu prebit: profesionalno znanstvo bo skozi niz značajskih preizkušenj prerastlo v iskreno prijateljstvo, Ben pa bo postal očetovska figura ne le za negotovo Jules, temveč za vse moštvo mladih podjetnikov.



Če se vrnem v ameriško vzporedno resničnost, kjer so liki varno enodimenzionalni, vselej brezhibno urejeni, živijo v trendovskih stanovanjih z opremo iz IKEE in so ravno prav politično korektno karakterizirani: škoda, da ni režiserka vsaj tokrat zajadrala malce globlje v kulturno in socialno stvarnost, v kateri životarimo običajni ljudje, ki nam puhlice v slogu Seksa v mestu ne predstavljajo ravno vrhunca sodobne eksistencialne paradigme. Tako bi bil film bolj nepredvidljiv, zapleti pristno poistovetljivi, predvsem pa bi liki ter interakcija med njimi dobili nekaj grenko-sladkega priokusa resničnega življenja. Saj vemo: avtorica nam dopoveduje nekaj o razliki generacijskih nazorov, nuji po umiritvi hektičnega neoliberalnega vsakdana, še vedno ne dovolj emancipirani in moškemu enakopravni ženski ter tem, kako nas lahko starejši ljudje marsikaj naučijo predvsem o življenju samem, človekovi integriteti in tistih pravih vrednotah. A kaj, ko to počne na tako plehek in stereotipen način, da je učinek večinoma nasproten od želenega.

Čeprav sta De Niro in Hathaway pričakovano všečna in je vzajemnost med njima domala otipljiva (da o čedni milf Rene Russo ne govorim), je celota nizkokalorična ter hitro pozabljiva. Že vem: tak film bi moral posneti Britanec, po možnosti Richard Curtis ali nekdo podobnega kova, in kajpak z britanskimi igralci.

2 komentarja:

  1. Rene Russo je precej bolj gilf-a kot milf-a :-)

    OdgovoriIzbriši
  2. Mhja, mogoče pa res, čas pač teče za vsakogar. Ampak čedna je še vedno.

    OdgovoriIzbriši