3. jan. 2016

The Martian (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Še najmanj mimo bi ustrelil, če bi rekel, da gre za razmeroma značilen film Ridleyja Scotta, vsaj od Gladiatorja (2000) dalje. Morda bi se ga dalo od daleč primerjati s Prometejem (2012), če že govorimo o starem britanskem prdcu in znanstveni fantastiki. Obrtniško spoliran, vizualno popoln, kinematografsko sijajen; z zvezdniško glumaško zasedbo, duhovitimi dialogi ter zabavno, kratkočasno dramaturško podobo. Dovolj pomenljiv, da mu težko rečemo poletni blockbuster, in tudi sicer optimističen, spodbuden film za dobro počutje; a vendarle premišljen ter do zadnje podrobnosti preračunan industrijski izdelek, svetlobna leta daleč od paradigmatskih prelomnic tipa Alien (1979) ali Blade Runner (1982). Seveda ni načelno s tem nič narobe in v teh časih bi bilo tudi nespametno pričakovati kaj drugega (mimogrede: s kanadskim režiserjem Denisom Villeneuvom menda pripravljata nadaljevanje Iztrebljevalca), obenem pa se je težko znebiti vtisa nečesa konfekcijskega, po metodi najmanjšega skupnega imenovalca prilagojenega globalnemu PG-13 okusu sodobnega potrošniškega občinstva. Verjetno nisem povedal nič novega.



Kljub vsemu gre za dovolj privlačen, živopisan in ne pretirano cenen umotvor, ki govori o moči človekovega duha, njegovi vztrajnosti, inteligentnosti, iznajdljivosti in premagovanju tegob v najslabših mogočih razmerah — izoliranemu od družbe in v samoti preživljajočemu psihološko preizkušnjo boja z neizprosno naravo. Kajpak moremo najprej pomisliti na pripoved o Robinsonu Crusoeju, ki jo je Robert Zemeckis (po scenariju Williama Broylesa Jr.) tako sijajno parafraziral v svoji pustolovščini Cast Away (2000). Spomnil sem se tudi na mladinski roman manj znanega italijanskega znanstvenofantastičnega pisca Giannija Padoana iz leta 1969 z naslovom Robinson dello spazio (Robinzon v vesolju), ki je leta 1974 v prevodu Eveline Umek prvič izšel pri Mladinski knjigi (avtor je zanj prejel knjižno nagrado Bancarellino za mladinsko literaturo). Ne poznate? Med ameriškimi misijami Apollo pride do nesreče, ki jo na Luni preživi en sam astronavt. V bitki s časom, ko mu zmanjkuje zraka, se mora z lunarnim vozilom prebiti do oddaljenega bivalnega modula, vesoljskemu brodolomcu pa pri tem nenadejano pomaga Mesečev "Petek" oziroma požrtvovalni ruski kozmonavt. Še pred tem je nastal podoben film Robinson Crusoe on Mars (1964), za katerega sta scenarij napisala John C. Higgins ter Ib Melchior. (Vidite, to bi bil pa resnično zanimiv rimejk.)

Potemtakem ni rečeno, da se ni ameriški pisec Andy Weir pri svojem romanu The Martian iz leta 2011 vsaj malce zgledoval pri svojih predhodnikih; njegovo zgodbo je v scenarij adaptiral Drew Goddard (The Cabin in the Woods) in za to prejel nagrado ameriškega Nacionalnega odbora za recenzijo filmov (National Board of Review) za najboljšo priredbo. Govori o ameriškem astronavtu in botaniku Marku Watneyju (Matt Damon), ki med misijo na Mars leta 2035 ostane sam na rdečem planetu, potem ko ga po hudem neurju njegova posadka med zasilnim vzletom pusti tam v prepričanju, da je umrl v nesreči. Manjša poškodba v resnici zanj ni bila usodna, Watney se prebije do bivalnika in sprevidi kruto stvarnost: z omejenimi viri hrane in vode bo prej ali slej podlegel pomanjkanju (po zaslugi obnovljive energije iz sončnih celic ima vsaj zraka dovolj); v kolikor mu nekako ne uspe preživeti nekaj let, ko bo zaradi neznanske razdalje lahko Nasa spet poslala reševalno odpravo na Mars. Seveda pa mora predtem rojakom še sporočiti, da je preživel. Medtem svoja dognanja in dosežke prvoosebno beleži na videodnevnik, ki ga nihče ne bo videl (spomni na Sama Worthingtona v Avatarju, ki je taisto počel zavoljo "lastne razsodnosti" in raziskovalnega protokola). Tukaj je namreč še vprašanje stroškov, iztekajočega se časa, zapletenih fizikalnih izračunov, resursov, politike in predvsem človeške etike: naj več njegovih tovarišev tvega dragoceno tehnologijo in svoje življenje zato, da bi rešili enega samega?

V tem prvem delu je film v veliki meri tipičen one-man-show, Mark pa le malo slabša različica Chucka Nolanda iz Zemeckisovega Brodoloma, s katero sem bil več kot zadovoljen. A nato se zgodba odloči zapustiti vode prizemljene komične drame in se usmeriti v spektakel. Poskuša delovati po zelo uspešnem receptu Cuarónove Gravitacije, a pri tem stori kar nekaj vsebinsko-proceduralnih napak, ki so na koncu mojo krivuljo zadovoljstva usmerile navzdol in dodobra izničile vse dobro, storjeno v prvem delu filma. Spektakel za vsako ceno je strategija, ki zahteva kar nekaj prisiljenih, za lase privlečenih zapletov in nič manj banalnih rešitev. Marsovec je film, pri katerem bi zlahka črtali kar nekaj likov in tega sploh ne bi opazili. —Goodfella


Jasno je, da ga nazadnje rešijo — mislim, da nisem s tem ničesar izdal ali povedal česarkoli nepričakovanega. Za gledalca zanimivo je videti, kako to storijo — predvsem pa, s kako domiselnimi rešitvami se spopada "največji botanik na Marsu", ki mora premagati strah ter za golo preživetje vpreči vso svojo domišljijo in znanje. Njegovi tehnični ukrepi in ideje so povečini fascinantne, z resnično znanostjo (kolikor toliko) utemeljene rešitve; nekatere med njimi pa delujejo pretirano macgyverovsko ali smešno poenostavljeno. (O verodostojnosti in fizikalnih dejstvih ne nameravam razpravljati in podrobnosti me pravzaprav ne zanimajo. Tudi če za vsem stoji stvarna znanost, to v ničemer ne spremeni kakovosti filma ali percepcije občinstva.) Razen Matta Damona je zanimivih likov bolj malo in/ali igralci bolj ko ne statirajo (Sean Bean je recimo tam menda zgolj zaradi dovtipa o "Elrondovem zboru" z referenco na Gospodarja prstanov), infantilna tehno-žlobudravščina skuša kompenzirati šibke relacije in vzajemnost med protagonisti, spektakularna fotografija in vizualna plat pa ne prinašata toliko eksistencialne poetike, kot bi od zgodbe o "edinem človeku na Marsu" kdo pričakoval (beri: Sunshine); kljub šaljivi premisi o neomajnosti duha osebe, ki si neskončno kozmično samoto lajša s humorjem in samoironijo (kar je prikazano duhovito in kontekstualno upravičeno). Škoda le, da so razen Damona nekateri vrhunski glumači povsem neizkoriščeni (Jessica Chastain, Jeff Daniels, Kristen Wiig, Chiwetel Ejiofor, Aksel Hennie) in da celostno ni mogoče govoriti o sila izvirni, vsebinsko kalorični ter spomina vredni substanci. Osebno mi je bil všečnejši od Prometeja, če to sploh kaj pomeni (in to govori velik ljubitelj univerzuma Osmega potnika) — pa ne gre za to, da oba filma neposredno primerjam, pač pa se mi zdi, da je Marsovec nemara za spoznanje manj obremenjen s produkcijskimi kompromisi. Da so slednji (tudi tokrat) bili, namreč skorajda ni dvoma.

Soliden, dasiravno malce "plastičen" in sterilen film. Glede verodostojnosti: oglejte si Europa Report (2013), če ga ne poznate.

2 komentarja:

  1. Hja. Filmu obrtno kajpak ne moremo ničesar očitati. V kinu ga je bilo prav lepo gledati. Na astrofiziko se ne spoznam, zato me nekateri lapsusi niso motili. Prva polovica se mi je zdela zares dobra, medtem, ko zaključek pač ne. Spoiler Spoiler Tisti herojski let v vesolje je, bodimo pošteni, hecen.

    Ampak ja, 7/10 prav gotovo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mene je film čisto šokiral. Od Škota Riddleya pač ne pričakujem več dobrih filmov. Do tega filma sem trdil da je njegova iskra ugasnila s koncem osemdesetih let. Po one-two punchu aliena in Blade Runnerja je bila edina možna pot navzdol, in njegova kariera je šla po tej poti veliko predolgo. Še vedno pogledam njegove filme, seveda. Pa kakšni so mi tudi všeč.

    Ampak ti hudič tale film je pa dejansko DOBER. Ni popoln, ampak je pa resnično dober. Kljub temi, ki bi z lahkoto postala depresivna, filmu, ne da bi žrtvoval na kvaliteti, ostane zabaven "feel-good" izdelek, kar me je pozitivno presenetilo. Vsekakor najboljše kar je Ridley spacal v zadnjih 20 letih, najbrž najboljši njegov film po Thelma and Louise.

    OdgovoriIzbriši