7. feb. 2016

A Walk in the Woods (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Well, they say the Appalachian Trail is like life. You don't know what's ahead, you don't know what's going to happen next, you give it your best shot.

Bill Bryson ni (zgolj) filmski ter fiktivni, marveč resnični, še živeči in sila priljubljeni ameriški pisatelj, znan po svojih potopisnih in poljudnoznanstvenih romanih — polnih njegovih duhovitih anekdot, hudomušnih dovtipov in radovednega pogleda na svet. Njegova največja uspešnica Kratka zgodovina skoraj vsega je v sijajnem prevodu Mirjam Galičič od leta 2005 na voljo tudi pri založbi Mladinska knjiga. Svetovljanski Bryson je med siceršnjo razpetostjo med Anglijo in Ameriko (poročen je z Britanko) prepotoval nekaj sveta ter svoje izkušnje zabeležil v peščico knjig, med katerimi je tudi njegov prvoosebni dnevnik A Walk in the Woods: Rediscovering America on the Appalachian Trail (1998). V njem opisuje lastno pustolovščino s starim prijateljem Stephenom Katzom, ko sta moška v zrelih letih sklenila opraviti enega od najbolj težavnih nacionalnih podvigov — prepešačiti slavno Apalaško pot (Appalachian Trail), ki se od hribovja Springer Mountain v Georgiji vije neverjetnih 3500 km daleč do gore Mount Katahdin v zvezni državi Maine. Stara prdca sta se nazadnje uvrstila v statistično skupino tistih neslavnih 90 odstotkov zgub izmed približno 2000 pohodnikov, ki se vsako leto neuspešno lotijo te preizkušnje — in o tem govori ta film.



Ostarelega Billa Brysona (Robert Redford) načenja nemir v lagodno utečenem življenju, četudi je srečno poročen z ljubečo Catherine (Emma Thompson) in uživa status priznanega pisatelja. Zdi se mu, da že dolgo ni napisal knjižne uspešnice in da ga imajo rojaki za nekoliko pretiranega, morda celo zlaganega potopisca, ki v resnici ni okusil veliko čistokrvnih pustolovščin ter je povsem izgubil stik s pristno naravo (nemara tudi z lastnim prvinskim nagonom). Tako se sklene odpraviti na ultimativno trekersko preizkušnjo, ki je celo večina mladih postavnežev ne opravi do konca (resnični Bryson je bil na taisti poti precej mlajši od svojega filmskega dvojnika Redforda), a se za vsak slučaj le ne bi povsem sam loteval nevarne pešpoti. Ampak koga vzeti s seboj? Prijatelji in znanci se drznega predloga izogibajo kot hudič križa, marsikateri se mu nejeverno posmehuje ali ga skuša odvrniti od podviga (vključno z njegovo zaskrbljeno soprogo) in večina nikakor ne more razumeti, kaj ga je pičilo. Ampak Bryson je neomajen in kot kaže, je pivski prijatelj iz študentskih potepanj po Evropi izpred nekaj desetletij Stephen Katz (gre za psevdonim pravega Brysonovega prijatelja) edini, ki ga pripravljen spremljati. Ležernemu uživaču in žurerju Katzu (Nick Nolte) usoda ni bila izrazito naklonjena: zadnja desetletja se je brezskrbno vdajal pijači in ženskam ter povsem zanemaril zdravje, zdaj pa ima več kot le kakšen kilogram odveč in je vse prej kot v dobri telesni formi. Kako naj bi ta sopihajoč, godrnjajoč veseljak, ki mu očitno grozi najmanj srčni infarkt, opravil kolosalnih 3500 km dolgo pot — če so že možnosti veliko bolj poskočnega Brysona prav pičle?

Nemogoče je spregledati paralelo s podobnim duhovnim potovanjem in samoodkrivanjem Cheryl Strayed v nahrbtnikarski drami Divja (2014), prav tako nastali po istoimenski knjigi — vendar ta primerjava ne zdrži povsem, saj gre za drugačno zvrst pripovedi. Režiser televizijskih serij (Pisarna) in romantičnih komedij (He's Just Not That Into You) Ken Kwapis je v scenariju Michaela Arndta in Billa Holdermana bistveno manj ambiciozen pri metaforičnem prikazu svetovnonazorskih, eksistencialnih in etičnih človekovih vprašanj. Pravzaprav je tovrstne namige komaj zaznati in čisto mogoče je, da jih že Brysonov roman ne ponuja v pretirani meri. Osredotoča se na komično odisejado dveh značajsko različnih starcev, nekdanjih prijateljev, ki ju je življenje gnalo po različnih poteh; a ju na naporni stezi vendarle zbližajo slutnja lastne minljivosti, kontemplacija o pomembnih stvareh v življenju in nikoli ugasli plamen želje po spontani mladostniški avanturi. Predvsem pa Katz in Bryson hodita, se otepata nevrotičnih gobezdavih sopotnic, hodita, bežita pred ljubosumnimi možmi bežnih znank iz samopostrežnih pralnic, hodita, iz šotorov uspešno strašita lačne medvede, spet hodita — in se sprašujeta, ali je nekajmesečni sprehod skozi visokogorske gozdove sploh vreden nekakšne moralne odrešitve ali samodokazovanja možatosti. Nazadnje ugotovita, da ni: načelnost je sicer lepa čednost, vendar te gola trma ne bo pripeljala nič bližje razsvetljenju, če nisi tudi sicer razumen, zmeren in spodoben človek.



Razen dobre igralske vzajemnosti (posebej blesti Nolte, za kogar se je težko znebiti vtisa, da igra samega sebe) film torej ne prinaša česa posebej vznemirljivega in ga okvirja nadvse plitev dramaturški lok. Tudi dialogi in eksistenčne dileme ne dosegajo ravno pronicljivosti Pennovega Into the Wild (2007) ter naturalistične poetike Henryja Davida Thoreauja ali Roberta Frosta, akoravno so podloženi s sijajno fotografijo (John Bailey) in dih jemajočo ameriško pokrajino. Kwapis ne mara biti pridigarski in patetičen, vendar tudi ne kaže teženj, da bi opustil odkrito humorni, blago ironični ton; celo na rovaš marsikaterega bradatega žanrskega stereotipa, ki izzveni kot mlačna samoparodija. Lahkotna komična drama je zrela in stvarna, pretežno neškodljiva ter celostno spodbudna filmska izkušnja, a brez monumentalnih ideoloških in emotivnih premikov.

3 komentarji:

  1. Seveda se življenjske zgodbe (razen tistih o boksarjih, haha) nikdar ne odvijajo v perfektnem dramaturškem loku, ampak to ne ravno dolgočasno štorijo jim je pa res uspelo zapakirat v obupno dolgočasen paket, ob katerem sem trpel od prvega koraka dalje.

    Res me mika, da bi kot ljubitelj potopisja kupil knjigo, ker verjamem, da vendarle ni tako slaba kot knjige sodobnih potopiscev, ki prehodijo 1000 kilometrov in potem iz tega naredijo nekakšno motivacijsko zgodbo, češ, poglejte me, star prdec sem, debel, ampak sem zmogel (ali ne), zato zmore vsakdo. Ko je takšna zgodba napisana površinsko, brez humorja in celo dolgovezno ("Zjutraj sem pojedel zajtrk in potem sem se odpravil na pot.") mi gre dobesedno na bruhanje, ampak to še ne pomeni, da prav takšnih knjig ne bodo pisali in izdajali še naprej.

    In če boš še enkrat uporabil "dih jemajoči" v zvezi s pokrajino, te bom nehal brat :) Ja, ta beseda je najhujši feler, ki si jo lahko privošči potopisec/turistični novinar.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ha ha, verjamem, da pokrajino doživljaš drugače, če se podajaš vanjo kot novinar in dejanski potopisec. Samo da jaz to nisem, sem čisto navaden pisun, ki izza računalniškega zaslona izbira besede.

    OdgovoriIzbriši
  3. Naj na tem mestu povem, da je knjiga SUPER, imam doma v originalu. Slog pisanja je tak, da mene vrže v spontan glasen krohot med branjem in željo, da grem tudi sama ''pogledat'', kako pot (Bill piše o razlićnih, ne samo Apalaški) tudi v resnici zgleda.

    OdgovoriIzbriši