18. feb. 2016

Bridge of Spies (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Najnovejši celovečerec Stevena Spielberga, maziljenega varovanca hollywoodskega judovskega lobija, je (spet) odličen — bolje rečeno, obrtniško odlično izdelan film. Žlahtno kinematografski ter nezmotljivo spielbergovski izdelek je (upravičeno) deležen šestih oskarjevskih nominacij. Odlikujejo ga suverena režija, odličen scenarij z duhovitimi dialogi (brata Coen), fantastična fotografija (Janusz Kamiński), sijajna glasbena podlaga (Thomas Newman) in čudovito fluidna montaža (Michael Kahn), sila poistovetljivi igralski nastopi (Tom Hanks, Mark Rylance), zgodovinsko pristna scenografija ter neverjetno kratkočasna dramaturgija.

Začetek filma nas popelje v leto 1957. Ko agenti FBI v nekem stanovanju v Brooklynu aretirajo domnevnega sovjetskega vohuna Rudolfa Abela (Mark Rylance), ameriške oblasti Donovana — odvetnika, specializiranega za odškodninske zahtevke — zaprosijo, da ga zastopa pred sodiščem, samo za to, da bi ustvarili vtis pravičnega in poštenega sojenja. Idealistični odvetnik po pogovoru z Abelom sprejme ponujen izziv, le da se — v nasprotju s pričakovanji vseh, ki ga obkrožajo — naloge loti z vso potrebno resnostjo in zavzetostjo, s tem pa se zameri domači javnosti, ki ga obtoži izdaje domovine, in celo ogrozi varnost svoje družine. [...] Zastopnikov glavni argument za milejšo kazen je verjetnost, da bo nasprotna stran nekega dne zajela katerega od ameriških vohunov in da jim bo zapornik koristil pri morebitnih pogajanjih za njegovo izročitev oziroma zamenjavo. —Klemen Černe, SIOL

Spielberg nas vedno znova prepričuje o načelnosti in moralnosti kot temeljih civilizacije. Vsak človek šteje in "kdor reši eno življenje, reši ves svet," je zapisano v judovskem Talmudu. Oskar Schindler, iz čigar zgodbe Schindlerjev seznam (1993) se spomnimo tega citata, je bil sicer iznajdljiv industrialec in kapitalistični vojni oportunist, ki je pred nacističnim opustošenjem reševal dragoceno delovno silo ter svojo lastnino; vendar se ga je nekje med poslovanjem dotaknilo človeško trpljenje in se je vprašal o resničnih vrednotah obstoja. Dandanes je požrtvovalnost posameznika, ki zavoljo etičnih (ali družbenih ali političnih) načel ogroža lastno eksistenco in celo življenje, videti najmanj naivno, če že ne cinično. Tako kot vojaški vrh ameriške administracije v Reševanju vojaka Ryana (1998), ki mirno tvega življenje celotne čete mož, da bi domov živega pripeljali enega; danes se ob takem logističnem in zdravorazumsko-taktičnem nesmislu lahko samo še kislo nasmihamo Spielbergu, ki nam pridiga o tem, kako je za historična grozodejstva krivo predvsem zlo v posameznikih, ne pa preračunljivost njihovih voditeljev ter imperialistični in geostrateški motivi njihovih držav.

Prepričan sem, da prizori "posebnih metod zasliševanja" v sovjetskih zaporih načrtno spominjajo na opise zasliševanj v zloglasnem Guantanamu (Abel je imel vsaj to srečo, da so ga aretirali na ameriškem ozemlju in mu za očitane zločine sodili). Simbolika, ki jo predstavlja berlinski zid v času, ko evropske države na svojih mejah postavljajo "tehnične ovire" in ko se odnosi med Vzhodom in Zahodom spet zaostrujejo, je verjetno samo stvar nesrečnega naključja. V obeh primerih se lahko vprašamo — kje so današnji Donovani? Vsi, ne le Američani. —Klemen Černe, SIOL

A danes je tudi Spielberg pri tovrstnih prispodobah previdnejši: tako domača politika kot tista sovražna sta brezčutno manipulativni in pripravljeni vnaprej obsoditi človeka, prikladno sklicujoč se na temeljne ustavne vrednote in domoljubje, poveličujoč "državno varnost" ter neusmiljenost nasprotnika, a obenem pozabljajoč na lastne grehe. Sta sočutje in občutek za pravičnost prepuščena posamezniku pokončne drže, saj od države ne gre pričakovati prav nikakršne spodbude (nasprotno, takega idealista bo zaničevala in mu metala polena pod noge)? Da bi nam čim bolj plastično naslikal take kontraste, se režiser poslužuje stereotipizacije in črnobelih prikazov, ki pa mestoma zmotijo kot neupravičena farsa: sprva so Američani pristranski ter vnaprej pripravljeni obsoditi na smrt sovjetskega vohuna, pozneje je groteskno čarovniškega procesa deležen še zajeti ameriški pilot v Moskvi; surovo stalinistična polit-birokracija novonastajajoče Vzhodne Nemčije pa se privzeto ne meni za človeka (bodisi tujega ali svojega), temveč je zahrbtno spletkarska administracija zgolj sama sebi namen. Edina dva častna človeka s hvalevredno moralno držo (iz jidiša: mensch), sovjetski vohun in njegov ameriški odvetnik (oba simbolno posmrkujeta, da gledalec ne bi pozabil, kako gre za vrhunec hladne vojne med velesilama), bi morala po vseh pravilih biti sovražnika — drug od drugega nimata prav nobene materialne koristi, kvečjemu težave in nevarno obsojanje javnosti. Vendar ju druži integriteta, ki presega politične apetite in partikularne, koristoljubne cilje.

Nas Spielberg zares prepriča, da je ta etika še danes vredna vseh žrtev in kolateralne škode? O tem lahko v času novih zidov, strahu, malodušja, zavajajočega medijskega senzacionalizma, bodeče žice in političnega oportunizma samo upamo.

1 komentar:


  1. Ni me prepričal. V filmu nisem zasledil zapleta. Piše, da je tudi triler, ne vem zakaj sicer?
    Preveč zgodb, nekatere preslabe. Zgodba s tem študentom je slaba, nekonkretna, smešna. Potem na hitro vsilijo ameriškega vojaka s padalom. V to se ni moč vživeti.
    Film je skoraj kot dokumentarec saj prikazuje dogodke. Začetek filma je obetal nekaj, potem pa ni bilo čutiti neke napetosti. Tom Hanks se vživi po svoje in išče pravičnost(spomni na ameriške filme o razreševanju primerov na sodišču). Tudi politika ima svoj delež. FIlmu manjka "duša". Ne izvemo skoraj nič o Ruskem špijonu, je le kot nek lik, ki čaka da se spomnijo na njega, vendar morajo v film vplesti še politiko in vojne ramere, odnose držav, zato zanj nimajo časa. Ob zadnjem dejanju pa scena, kot da smo gledali 2 urni triler o špijonu, ki je razkrinkal največje skrivnosti Amerike.
    Bolj dokumentarec o hladni vojni. In film za lubitelje tega.

    Ocena 6

    OdgovoriIzbriši