1. feb. 2016

Regression (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Alejandro Amenábar je eden izmed najbolj priznanih sodobnih filmskih ustvarjalcev iz dežele paelle in flamenka izpod Pirenejev. Za seboj ima sicer maloštevilne, vendar izbrane in sila zanimive režiserske dosežke tipa Abre los Ojos (1997), The Others (2001), Mar adentro (2004) ter Agora (2009). Razen glumaške predstave, scenarističnega suspenza in nepričakovanih pripovednih okljukov njegove izdelke odlikuje predvsem svojstveno nadstvarno vzdušje; v odličnih Vsiljivcih z Nicole Kidman ga je poustvaril zgolj s srhljivo zvočno kuliso in atmosferično vizualno podobo.

Osebno zelo cenim tudi Ethana Hawka, dasiravno ima na grbi tako igralske presežke (Before Sunrise, Gattaca, Training Day, Boyhood, Predestination) kot tudi nekatere manj posrečene performanse (Taking Lives, Daybreakers, Sinister, The Purge), ki pa jih gre povečini pripisati šibkemu scenariju in pičlim možnostim karakterizacije. V splošnem gre za všečnega, gledljivega glumaškega veterana, ki je s svojo prezenco sposoben povzdigniti tudi nekoliko (pod)povprečno pripovedno zasnovo. Natanko to se zgodi pri njegovem prvem sodelovanju s slavnim Špancem. Vnaprej povem: zanemarite škodoželjne kritiške izbljuvke in cinične spletne recenzije, film gotovo ni tako strahovito skrpucalo; a vendarle je precej daleč od Amenábarjevih dosedanjih mojstrovin.



Koncem osemdesetih let, ko ameriški mediji poročajo o množičnem pojavu satanističnih kultov, prekaljeni detektiv Bruce Kenner (Hawke) preiskuje primer zlorabe mladoletne Angele Gray (Emma Watson) s strani njenega labilnega očeta Johna (David Dencik), ozdravljenega alkoholika in novorojenega vernika. Zmedeni možakar dejanje skesano prizna, četudi se ga nikakor ne more spomniti. Policiji pomaga univerzitetni strokovnjak za hipnozo prof. Raines (David Thewlis), ki naj bi potlačena grozljiva doživetja obudil z metodo regresije. Pa je res vse tako, kakor je videti — ali se nekdo poigrava z izkrivljeno percepcijo čedalje bolj izmučenega detektiva, ki ga začnejo v morah preganjati srhljive pojave ljudi v kapucah in prividi njihovih krvavih obredov? Je to njegova lastna prenapeta duševnost ali pa za vsem stoji hladnokrvno preračunljiv manipulator, od katerega gre to najmanj pričakovati?

Z resničnimi dogodki (domnevno) navdihnjeni Amenábarjev scenarij muči nekaj predvidljivih simptomov, ki ga kmalu speljejo v tirnice že večkrat videnega psihološkega trilerja; saj veste, detektivska who-did-it igra z dvomljivim dojemanjem glavnega junaka (in z njim gledalca, ki se začne kmalu spraševati, ali je vse skupaj le v Bruceovi glavi) ter njegova manična obsedenost z zamotano kriminalno uganko, ceneno opremljeno s slepimi ulicami in zavajajočimi zaključki — pogost filmski trik. Očitno se je snovalec zgodbe tega zavedal in je vanjo vpeljal še druge motive, recimo kritični prikaz medijskega senzacionalizma, ki kuje novinarske zgodbe iz čistega niča in z razpihovanjem praznoverja povzroča množično histerijo med ljudmi. S tem ošvrkne pretirano sugestivno vlogo predstavnikov avtoritete (beri: policistov), ki v zameno za uspešno rešitev oportunistično prirejajo resnico, ko jim je tak razplet v prid, četudi je treba priznanje izsiliti — podobno kot terapevtska metoda regresije, ki iz hipnotiziranega ne izvabi resnice, temveč zgolj prikrojeno in z nezanesljivo subjektivnostjo močno obarvano fantazijo. Strah naredi svoje in človek je čustveno sila dojemljivo bitje; resnica pa je v vsej stvarnosti pogosto tako banalna, da jo zlahka spregleda, čeprav jo ima ves čas pred nosom, ko se sprašuje: "Kaj pa, če je vse res? Mar hudič dejansko obstaja?"



V mešanici psihološkega trilerja in (kvazi)nadnaravne srhljivke (me) čudi izbor Emme 'Hermione' Watson za eno pomembnejših osrednjih vlog in zdi se (mi), da kljub ameriškemu naglasu (ali pa prav zaradi njega) ni baš mnogo doprinesla k liku skrivnostne mladenke. Podobno velja za Thewlisa, sicer nadvse spodobnega igralca, ki nemara bolj z britansko ekspresivnostjo kot z resnično doživetim performansom vnaša potrebno verodostojnost v figuro akademskega psihologa (če je že regresija prikazana smešno poenostavljeno); zato pa nadvse posrečen značajski dodatek predstavljata eksotični Lothaire Bluteau (Black Robe) in vselej odlična karakterna veteranka Dale Dickey (Winter's Bone). Žal je kljub solidnim nastopom končni vtis dokaj medel; težko se znebim občutka, da je želel Amenábar povedati nekaj človeško pomenljivega in družbeno-kulturno večplastnega o grozi tik pod površjem vsakdanjosti, vendar mu je nazadnje ušel le mlačen, dramaturško generičen in pripovedno (pod)povprečen žanrski predstavnik brez posebne dodane vrednosti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar