12. feb. 2016

Synchronicity (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Vsaj občasen odmik od konformnega, oportunističnega in politično korektnega Hollywooda je nadvse osvežujoč; vendar tudi vsak neodvisni avtorski projekt ne prinaša ravno cineastičnih biserov. Prejšnji film ameriškega scenarista in režiserja Jacoba Gentryja, sci-fi kot-da komično paranoična grozljivka The Signal (2007), ki jo je posnel s sorežiserjema Davidom Brucknerjem in Danom Bushom (vsak je ustvaril eno od treh filmskih poglavij), me ni pretirano navdušil. V vsega 13 dneh ter s proračunom 50.000 dolarjev posneti celovečerec je tistega leta sicer naletel na dober sprejem občinstva na festivalu Sundance, vendar ga pesti preveč motečih pomanjkljivosti (dramaturška nedoslednost, iz psihološke srhljivke v absurdno farso preskakujoč žanrski ton, nedodelani liki, pomanjkanje zgodbe in nedorečen epilog), da bi garažni projekt v vsej njegovi bizarnosti kdo malikoval samo zato, ker je drugačen.

Njegov naslednji (tukaj priobčeni) podvig se mi zdi malce všečnejši; močno se mu pozna višja produkcijska vrednost in celovitejša dramaturška podoba, zanesljiva montaža, predvsem pa konsistentna in suverena Gentryjeva režija po lastnem scenariju. Tokrat je žal (spet) šibka točka scenarij — če privzeto odštejemo nekarakterizirane like ter šibke igralske performanse, glede česar pa v tem žanru bržčas niti ne gre pričakovati posebnih presežkov.



Človek odpotuje v času nazaj in v preteklosti sreča samega sebe — oziroma se temu skuša na vsak način izogniti, da ne bi v fizikalnem paradoksu porušil prostorsko-časovnega kontinuuma ter povzročil uničenja sveta. Še več: ujame se v neskončno časovno zanko vzrokov in posledic, ki presega običajne meje vnaprejšnje usojenosti (verjetno od tod naslov, povzet po Jungovem konceptu pomenljivih naključij) ter linearno doživljajsko dimenzijo razceplja na vzporedne svetove — in to ga bo nazadnje ugonobilo. Seveda gre za eno temeljnih premis znanstvene fantastike, ki že dolgo tematizira problematiko protislovnosti časovnih sosledij. Tozadevno sem nazadnje pisal o podobnem (a precej boljšem) sci-fi trilerju Predestination (2014); in še vedno je moja najljubša časovna zanka tista iz Zvezdnih dnevnikov Ijona Tihega (ki se na enem od potovanj razdrobi na številne inačice samega sebe iz različnih časovnih obdobij) literarnega mojstra Stanisława Lema.

S sijajno uprizorjeno noir-neonsko podobo snemalca Erica Maddisona in z globokotonsko pulzirajočim sintesajzerskim zvočnim ozadjem skladatelja Bena Lovetta (pa tudi z nekaterimi izrecnimi prizori) se Gentry poklanja predvsem kultnemu Iztrebljevalcu (1982) Ridleyja Scotta; dasiravno ni vselej jasno, ali je tematski in vsebinski namig pomensko upravičen (očitno gre zgolj za ljubiteljsko potezo). Stilizirana minimalka spremlja trojico znanstvenikov (Chad McKnight, A. J. Bowen ter Scott Poythress, soigralci iz Signala), ki se trudijo ustvariti časovno črvino kot portal v četrto dimenzijo. To jim očitno uspe, saj se na njihovem koncu pojavi skrivnostna cvetlica, ki je preveč redka in s patentom zaščitena rastlinska vrsta, da bi šlo za potegavščino. Kmalu se pojavita tudi skrivnostna fatalka (Brianne Davis) in vplivni industrijski mogotec ter finančni pokrovitelj projekta (Michael Ironside), ki skuša z monopolom nad virom energije za časovni stroj pogodbeno spremeniti lastniška razmerja v svojo korist. Ali pa sta oba celo dogovorjena in naklepata zaroto? Vodja poskusa sklene vstopiti skozi časovni portal, da bi v preteklosti samega sebe nekako posvaril pred nepremišljenimi dejanji in se izognil usodnim napakam — to pa privede do rekurzivne samoizpolnjujoče časovne pentlje in ustvari številne različice njega samega, katerih trajen obstoj v istem univerzumu je nemogoč.



Pohvalno, da Gentry ne poveličuje posebnih učinkov in plastične CGI vizualnosti; a škoda, da ni več truda vložil v like, relacije med njimi ter pripoved, ki gledalcu servira zgolj mlačno mineštro že videnih motivov. Težko se je odločiti, ali gre sporočilo razumeti dobesedno ali v prispodobi (tudi v luči prejšnjih projektov) — a pod črto to niti ni tako pomembno, saj v nobenem primeru ne prinaša česa prelomnega in izvirnega. Naj se človek, ker pač ne more spremeniti preteklosti, raje osredotoči na sedanjost in prihodnost? Mar vse visokoleteče znanstvene težnje zbledijo ob banalnem obetu posvetne, prozaične, strastne ljubezni? So največji dosežki človeštva plod iskrene želje o dobrobiti sveta in ne preračunljiv produkt z nadzorom obsedene kapitalistične doktrine? Je človek celo za ceno lastnega življenja pripravljen posegati v božje kolesje usode, da bi zbrisal svoje napake? So zakoni telesnosti močnejši od intelektualnih načel? Kdo bi vedel. Takole se da filozofirati v nedogled.

Ni komentarjev:

Objavite komentar