15. feb. 2016

Unfriended (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Saj razumem poanto: komunikacija se dandanes odvija na družabnih omrežjih in zlasti mladi, ki so bili v virtualno kulturo že rojeni, so obremenjeni z njeno socialno komponentno. Če te ni na spletu (beri: Facebook, Twitter, Instagram, Skype), potem te sploh ni. Za adolescente je pojem nebivanja med vrstniki seveda docela nesprejemljiv, obsodba in izobčenje lastne skupnosti pa najhujša kazen, ki te lahko doleti. V takem primeru je bolje, če kar izgineš, saj je tvojega življenja dejansko konec. Se je na spletu pojavil sramoten, ogaben posnetek tvoje pijanske srednješolske avanture? Šit. Saj je res najbolje, da se kar ubiješ.

Uganite, kaj? Najstniki so neskončno neumna, kronično nezrela, smešno nerazumna bitja, ki bi jim bilo še najbolje omejiti dostop do interneta. Sicer jim tudi ne bi rekli "najstniki", temveč "odrasli".



Prijateljska skupina mladostnikov torej nekega večera čveka po Skypu, ko se v konferenčni pogovor vključi neznana oseba, ki se je iz nekega razloga ne da izklopiti. Nekdo se spomni, da je prav tega dne obletnica samomora njihove vrstnice — ki ni mogla prenesti posmeha na družabnih omrežjih, potem ko se je na YouTubu pojavil posnetek neke nerodne situacije. Vsiljivi sogovornik zahteva "igro resnice", v kateri se bodo razkrile umazane osebne skrivnosti vpletene mularije, v nasprotnem primeru pa bodo hinavski sokrivci eden za drugim umrli. Nedoumljivi "duh v stroju" je očitno digitalna prikazen umrle najstnice, ki se bo znancem maščevala za nesramno potegavščino — tako, da jih bo s psihološko igro in naraščajočim pritiskom prignala do roba živcev ter naposled pahnila čezenj.

Uganite, kaj? Najstniki se ne domislijo samoumevne rešitve, da bi recimo izključili Skype ali preprosto izklopili računalnike. Namesto tega vztrajajo v on-line pogovoru in začnejo v skrivnostnih okoliščinah za svojimi zasloni cepati kot muhe. Whoa.™

Še enkrat: razumem sporočilo, sprejemam zamik nejevere in jasno mi je tudi, komu je celovečerec namenjen; a kar je preveč, je le preveč. Do konca sem vztrajal izključno zato, da vidim, čemu tolikšna fascinacija in od kod sumljivo visoke recenzentske ocene. Celoten film gruzijskega režiserja Levana Gabriadzeja (po scenariju nekega Nelsona Greavesa) se kot found-footage zajem zaslona odvija na razdeljenem računalniškem namizju, kjer spremljamo osrednje like. Njihov performans je na ravni naključnega domačega posnetka na YouTubu, dramaturška logika in žanrski kontekst sta se izgubila nekje v kiberprostoru, bolj kot za grozljivko gre za absurdljivko in bolj ko o vsem skupaj razmišljam, bolj trapasto postaja. Nekateri imajo res poenostavljen, omejen pogled na svet.



Nobenega namena in želje nimam, da bi bil navzoč na katerem od družabnih omrežij. Če kjerkoli drugod razen na tem blogu naletite na "filmoljuba", tisto zanesljivo nisem jaz. Me marsikdo ne pozna in ne bere, ker me ni na Knjigi obrazov ali ker filmskih vtisov ne objavljam na YouTubu v obliki posnetkov? Dobro.

3 komentarji:

  1. I strongly disagree. Iz tvoje recenzije se zdi, da ti je šel film na živce iz preprostega razloga, ker ti gredo na živce socialna omrežja in nezreli najstniki.
    Film v samem bistvu zadene v polno. Odlično povzame najstniško mentaliteto. Deluje kot moralno svarilo in satirična kritika spletnega nadlegovanja. Kar pa daje zares učinkovito in inovativno premiso virtualnega horrorja. Mojstrsko so izdelani vsi detajli in obvezen je ogled na zaslonu ali laptopu zaradi dodatnega psihološkega efekta. Napetost se odlično gradi, reakcije likov kot tudi igra je izjemno pristna. Gre za eno najbolj inovativnih grozljivk zadnjih let.

    »Najstniki se ne domislijo samoumevne rešitve, da bi recimo izključili Skype ali preprosto izklopili računalnike.«
    Zakaj ne izklopijo računalnik in gredo ven? Iz istega razloga kot Colin Farrell ne odloži slušalke in odide iz telefonske govorilnice. Ker so v to prisiljeni. Da so smrtne grožnje resne, pa vidijo takoj, ko prvi umre.

    »Njihov performans je na ravni naključnega domačega posnetka na YouTubu«
    Je to pohvala? Saj to so izjemno pristne reakcije. Igra je daleč nadpovprečna za horror. Če ti gredo liki na živce, je pa druga stvari.

    Če bi bil bolj udeležen na družabnih omrežjih (čeprav nič ne zamujaš), bi mogoče tudi bolj cenil ta film in njegove odlike.
    Zame 8/10. Kritiki so sprevideli, ciljna publika pa se pač ne zmore videti v kritičnem ogledalu.

    OdgovoriIzbriši
  2. Saj ne govorim o vseh najstnikih (tisto je mišljeno cinično), temveč ciljam na stereotipni prikaz v tipičnem ameriškem filmu. Najstniki (vsi) zagotovo niso tako naivni in preprosto butasti; film jih prikazuje skrajno naivno in otročje. Igralska predstava je podpovprečna; če se zdijo njihovi odzivi pristni, to še zdaleč ne pomeni dobrega performansa. Večino časa otopelo bolščijo v zaslon, potem malo vreščijo ali se cmerijo. Saj ne pravim: neumen scenarij jim česa drugega verjetno niti ni omogočil.

    Primerjava s situacijo v Telefonski govorilnici, neskončno boljšem filmu, preprosto ne zdrži. Tam je bila grožnja neposredna in takojšnja: ostrostrelec je v realnem svetu vanj meril z vrhunskim orožjem. Ti najstniki pa umrejo -- kako, natančno, pravzaprav? Eden se z nožem zabode v glavo, drugi vtakno roko v multipraktik? Lepo te prosim, česa tako neumnega pa še ne.

    Hvala za komentar in cenim tvoje mnenje, a se ne morem strinjati. Če bi rad videl boljše filme na temo obsedenosti s socialnimi omrežji v zadnjem času, si oglej npr. dramo Disconnect (2012) ali dokumentarec InRealLife (2013). Ne zamenjaj ga z igranim filmom In Real Life (2014), čeprav gre za zelo podobno tematiko.

    OdgovoriIzbriši
  3. Seveda niso vsi najstniki takšni, kdo to sploh pravi, ampak oni so. Veliko ameriških najstnikov je prav takšnih in film to paralelo vzame. Pa četudi bi bilo to stereotipno, je to v slogu satire in konteksta (kot npr. Spring Breakers).

    Pristni odzivi so ključen in bistven del performansa. Pogovarjajo se spontano - pristne prijateljske interakcije, otopelo in prestrašeno bolščijo v zaslon kot bi vsak človek, če bi to podoživljal. Kaj več bi si res težko predstavljal.

    Tudi tukaj je grožnja neposredna, vendar le zavita v več megle in prek drugega kanala. Telefon tukaj pač zamenja internet, kar je še bolj dvoumno. Ne vemo kdo se skriva za tem in kako to počne. Vidne so samo posledice. Očitno je stvar množično organizirana, saj so ogroženi neposredno na svojem domu. Sicer pa mislim, da je primerjava s Telefonsko govorilnico zelo na mestu (se strinjam, da je boljši film). V obeh primerih gre za moralna vprašanja, občutek krivde in deluje kot psihološko svarilo.

    OdgovoriIzbriši