6. mar. 2016

After.Life (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

O tem, kako je nedoumljivo vprašanje smrti in skrivnost bivanja po njej večna človekova dilema, priča že kopica filmov, posnetih na to temo; zgolj v zadnjih letih je več takih, ki imajo v naslovu bodisi besedno zvezo "po življenju" ali pa slično frazo "po smrti". Zakaj se je poljsko-ameriška scenaristka in režiserka Agnieszka Wojtowicz-Vosloo odločila za trendovski e-zapis z vmesno piko, mi sicer ni znano; razen tega, da je očitno želela poudariti posebnost in drugačnost svojega prvega (ter za zdaj edinega) celovečerca.



Nenavadna pripoved spremlja like, ki se ne morejo sprijazniti z lastno smrtjo. Depresivna, s težavno preteklostjo in mučnim odnosom z invalidno materjo zaznamovana osnovnošolska učiteljica Anna (miniaturna Christina Ricci) po še enem nepotrebnem prepiru s fantom (dolgočasni Justin Long) odvihra iz restavracije in v deževnem večeru umre v avtomobilski nesreči. Zbudi se na obdukcijski mizi lastnika pogrebnega zavoda (dostojanstveni Liam Neeson), ki ji med prepariranjem prijazno, a odločno zatrdi, da je njen čas med živimi minil. Kako je vendar to mogoče, saj se mlada ženska ne počuti nič drugače kot sicer? Resda ima zevajočo rano na čelu, je mrtvaško bleda in ne zaznava bolečine ali mraza — a po drugi strani se pogrebnik pogovarja z njo enako kot z vsakim drugim človekom. Gre za nekaj drugega: moški ima čudaški dar, nenavadno sposobnost komuniciranja z nedavno umrlimi; njegovo življenjsko in poklicno poslanstvo je, da jih prepriča o spremembi in mirno pospremi v posmrtno bivanje — da jih, skratka, pokoplje. Ali pa je Anna v resnici samo omamljena in jo ima psihopat za ujetnico, da bi jo živo pokopal ter tako "kaznoval" za zapravljeno življenje?
To niso ravno vice, to je posebno stanje, kjer se človek ne more sprijazniti, da je truplo in meni, da je v resnici še vedno živ. Jp, Neeson je psihiater za trupla, ki so v krizi identitete, če se malo pošalimo. —Iztok



Največja (če že ne edina) vrlina filma, istočasno pa tudi njegova kinematografska in pripovedna pomanjkljivost, je prav ta dvoumnost: ali je protagonistka dejansko umrla ali pa gre za nekaj drugega? Avtorica postreže z motivi, ki govorijo v prid tako prvi kot tudi drugi možnosti — to pa botruje čudaški nejasnosti in nekonsistentni tematski liniji, zaradi česar je film nemogoče umestiti v katerikoli artikulirani žanrski koncept ali oblikovano dramaturško podobo. Je to nadnaravni triler ali kontemplativna drama o naravi transcendence? Precej drugače od nekaterih podobnih, a bolj posrečenih umotvorov s prikazom zavajajoče subjektivnega zornega kota (nazadnje sem gledal denimo The Voices režiserke Marjane Satrapi), pri katerih je skozi razvoj dogodkov in odzive likov njihova osrednja premisa — s tem pa tudi sporočilnost in tematska podlaga — vsaj v epilogu vendarle razumljiva. Ne dovolj izkušena režiserka se pak raje posveča umetniško-vizualnim in simbolnim platem (denimo živo rdeča barva kot prispodoba čustvenosti ter otipljivosti), s katerimi sicer spretno večplastno odraža eksistenčno grenkobo človekovega soočanja z lastno minljivostjo, vendar z občo razvlečenostjo in s pripovedno redundanco pri tem nekoliko trpi filmska celota. In če smo že pri tem stereotipu: liki, ki ne vedo (ali nočejo vedeti), da so mrtvi? I see dead people. Zanimivejših (povečini starejših) filmov s tovrstno tematiko je toliko, da jih je nemogoče našteti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar