1. mar. 2016

Fantastic Four (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Kmalu bo osem let, kar sem zagnal blog, in med (čedalje redkejšimi) komentatorji se vedno znova kdo sprašuje, zakaj mora tukaj brati (tudi) o slabih filmih. Saj res, zakaj?

Prvič, pišem o vsem, kar je beleženja vredno ali kakorkoli zanimivo, brez razlik; prav tako ne poznam blogerja ali celo poklicnega filmskega kritika (vključno s tistimi na YouTubu), ki bi se izogibal cineastičnim zmazkom in bi opisoval le hvalevredne izdelke. To bi bilo kajpak sila dolgočasno in nadvse enolično početje. Razen tega so polomije nujne za realnostno primerjavo in percepcijo: ne moreš vedeti, kaj je dobro, če ne okusiš tudi česa slabega. In drugič, informacija o slabem filmu je za bralca celo koristnejša, saj se mu lahko vnaprej izogne in svoj čas raje porabi za kaj drugega. Članek na blogu prebere v minuti ali dveh, prihrani pa najmanj uro in pol. Mar ni to nekaj nadvse uporabnega?

Marvel je leta 1961 Fantastične štiri lansiral kot odgovor na "Ligo pravičnosti" (Justice League), kolekcijo priljubljenih superherojev konkurenčne založbe DC Comics, pri Twentieth Century Fox pa so filmsko adaptacijo 44 let pozneje posneli zato, da bi v duhu stripovske manije, ki je zajela Hollywood, na lahek način iztržili čim več. Rezultat slepega prilagajanja tržnemu povpraševanju pa je, kot veste, glavna karakteristika konformističnega in konvencionalnega popkorna in Fantastični štirje so si ta laskavi naziv dobesedno prigarali. Ah, čemu minimalizem, pripeljali so ga do skrajnosti. Popolna banalnost, stupidna trivialnost in kronično pomanjkanje smisla pa se režiserja Tima Storyja očitno niso kaj prida dotaknili, zakaj v drugo nam pošilja skorajda identično skrpucalo, podnaslovljeno Prihod Srebrnega letalca, v katerem še enkrat več potrjuje, da sta mu unikatnost in avtentičnost filmskega adaptiranja povsem tuja pojma. —Jan G.

Tokrat opisani reboot superjunaške franšize je natanko tak primer. Po potrjenih govoricah o nesoglasjih med režiserjem in kravatarji iz studiev 20th Century Fox (ki se jim je mudilo posneti film pred iztekom lastništva avtorskih pravic za like, odkupljenih od podjetja Marvel), njihovih samovoljnih posegih v že posneti material, montažno odrezanih prizorih in zloglasnem tvitu besnega režiserja Josha Tranka (Chronicle) ob izidu filma, pri katerega končni različici sploh ni sodeloval, sem se kajpak pripravil na najslabše. S pričakovanji v greznici ter z merili na najnižji prečki kurje lestvice sem se torej lotil ogleda v prepričanju, da bom očitno videl največje filmsko govno zadnjega časa.

In končni vtis? Sicer sem celo letos videl kar nekaj (še) slabših filmov, a pri še taki prizanesljivosti in distanciranju od (že načelno sovražnih) spletnih recenzij o njem dejansko ne morem povedati baš veliko pozitivnega.

Vselej sem se spraševal, zakaj morajo biti Fantastični štirje na superjunaškem panteonu nekaj posebnega, saj so čisto navadni Možje X (oz. trije fantje in ena punca), le da se s svojimi različnimi nadčloveškimi sposobnostmi niso rodili, temveč so jih po naključju pridobili v nezgodi — vendar so pravzaprav nastali nekaj let prej ter so, prav nasprotno, sami služili kot navdih avtorju Stanu Leeju (in risarju Jacku Kirbyju) za slavni strip o vsemogočnih mutantih. Nasprotno od njih se jim ni treba ukvarjati z nesprejemanjem okolice (prispodoba rasizma in diskriminacije drugačnosti), temveč s spoznavanjem in brzdanjem lastnih uničevalnih supermoči. Geneza superjunakov in njihova človeška plat, predvsem pa interakcija novonastale četverice ter njihovo zorenje v enotno vigilantsko moštvo naj bi bili tudi osrednji motiv vnovičnega zagona (doslej dokaj neposrečene) franšize — če že mora priti do njega. Vendar (tudi) pri tem film žal pogrne na celi črti.



Popoln manko pristne vzajemnosti med liki, nepovezana zgodba in nedosledna dramaturška nit (z očitnimi naknadno posnetimi prizori, kjer se spreminja obritost protagonistov ali njihova pričeska, ki je včasih tudi lasulja), komično plehki dialogi ter znanstvena utemeljenost dogajanja, ridikulozen osrednji antagonist Doctor Doom (Toby Kebbell), huronski dolgčas in kronična odsotnost zabavne stripovske akcije (v vsem filmu sta — reci in piši — zgolj dva večja akcijska prizora, potem ko so studiji iz končne inačice odrezali najmanj tri), duhamorna ekspozicija nepoistovetljivih likov, ki nazadnje ne privede nikamor (očitno udejanjena izključno z namenom še enega nadaljevanja), patetična resnobnost brez kakršnihkoli zaznavnih pop-referenc (ki so postale že kar stalnica tovrstnih izdelkov, najsi so nam všeč ali ne), pomanjkanje pripovedne logike in koherentnosti (spet posledica rezov v postprodukciji), absurdno neprepričljivi posebni učinki in preobilje CGI kadrov pred zelenim zaslonom, sramotna potrata nekaterih sicer všečnih glumačev (Miles Teller, Michael B. Jordan, Kate Mara, Jamie Bell in celo Tim Blake Nelson), docela antiklimaktičen vrhunec in nedorečen epilog — ali naj sploh nadaljujem?

Težko rečem, da je film bistveno slabši od prejšnjih utelesitev fantastične četverice, saj je ena verzija bolj trapasta od druge: hilarično Cormanovo skrpucalo iz leta 1994 (v režiji Oleyja Sassona), novodobna kot-da "aktualizirana" debilarija iz leta 2005 ali njeno srebrno-deskarsko nadaljevanje iz leta 2007 (oba v režiji Tima Storyja). Kaže, da jim kolikor toliko spodobna filmska podoba preprosto ni usojena. Film bi kvečjemu lahko priporočil manj zahtevnim dvanajstletnikom, a še ti se bodo verjetno bolj zabavali ob Transformerjih (2007) ali Nindža želvicah (2014).

2 komentarja:

  1. In kdaj misliš spisat recenzijo trenutno daleč najbolj vročega Deadpoola? Decembra? :) Čimprej prosim. Hvala.

    OdgovoriIzbriši
  2. Po naročilu oz. na zahtevo ne pišem in nikoli nisem. Razen tega ne pišem čisto o vsem, kar vidim, ampak o tistem, o čemer se da napisati kaj zanimivega oz. novega -- bodisi slabem ali dobrem filmu. Poleg tega si niti slučajno ne domišljam, da zdaj pa ves svet v napetosti čaka samo še na moje mnenje, takoj ko se v kinu pojavi kaj podobnega. Kaj naj napišem, "ja, film je zabaven, duhovit, osvežujoče drugačen"? O Deadpoolu je trenutno naokrog tako veliko recenzij, da res ni treba, da bi čisto pri vsaki stvari pa še filmoljub pristavil svoj lonček.

    OdgovoriIzbriši