26. mar. 2016

Inferno (1980)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Prehod v novo leto ni bil posebej vesel: zgolj med glasbenimi legendami so se zaporedoma poslovili Lemmy (Motörhead), David Bowie in Glenn Frey (Eagles). Ni videti, da bo nadaljevanje leta 2016 kaj bolj spodbudno. Nič več kot pred dobrima dvema tednoma, natančneje 10. marca letos, si je v kalifornijski Santa Monici vzel življenje Keith N. Emerson, slavni britanski klaviaturist in skladatelj (domnevno zaradi depresije in razočaranja, potem ko mu je napredujoči artritis ohromil živčevje v roki ter močno otežil nastope). Že v ranih sedemdesetih letih je v Londonu ustanovil progresivno rokovsko superskupino Emerson, Lake & Palmer, ki je bila z različnimi vzponi in padci (občasnimi prekinitvami in razidi) dejavna še krepko v novem tisočletju ter je svojčas pomembno navdihnila skupine kot Iron Maiden ali Dream Theater. Med dolgoletno solistično kariero se je Emerson (ki je slovel kot eden najboljših rokovskih klaviaturistov) loteval sila raznovrstnih projektov, med drugim je kot avtor in aranžer poskrbel za marsikateri filmski soundtrack. Z gotsko zvenečo vokalno-orgelsko skladbo Mater Tenebrarum je med prvimi tovrstnimi prispevki briljantno zaznamoval nadaljevanje "trilogije o treh materah" italijanskega mojstra groze Daria Argenta.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

I don’t know what price I shall have to pay for breaking what we alchemists call Silentium. The life experience of our colleague should teach us not to upset laymen by imposing our knowledge upon them. I, Varelli, an architect living in London, met the Three Mothers and designed and built for them three dwelling places.

Tudi največji oboževalci Argentove kinematografije (Profondo rosso, Tenebrae) priznavajo, da Inferno bržčas ni njegova največja mojstrovina (vsekakor tudi po finančnem uspehu in slovesu med cineasti ne dosega Suspirie); celo maestru samemu ni ostal v posebej lepem spominu, saj so ga med snemanjem mučili sindromi hepatitisa in je moral kamero ter stolček velikokrat prepustiti svojemu mentorju Mariu Bavi. (Ta v svojem poslednjem tovrstnem udejstvovanju sicer ni uradno naveden med ustvarjalci, tako kot tudi ne prava scenaristka Daria Nicolodi, ki se je sama odrekla avtorstvu.) Zgodba prinaša bolj ali manj koherentno zmes značilnih Argentovih motivov nedoumljivega, nepojasnjenega in neracionalnega — pripoved o "najmlajši in najbolj okrutni" izmed mitoloških čarovniških sester, Materi teme; ta živi v stari baročni newyorški stavbi, ki jo je menda posebej zanjo izdelal skrivnostni arhitekt in alkemist E. Varelli. (Referenca: štiri leta pozneje so preiskovalci paranormalnih pojavov v kultnem prvem Ghostbusters režiserja Ivana Reitmana izganjali starodavne demone z vrha poslopja, ki je delovalo kot kanalizator okultnih sil in ga je v ta namen zgradil z ezoteriko obsedeni arhitekt.) Tam stanuje tudi sodobna pesnica Rose Elliot (Irene Miracle), ki si pri čudaškem starinarju Kazanianu iz soseščine (veteran Sacha Pitoëff v eni svojih zadnjih vlog) izposodi mistično biografsko knjigo Tri matere. Gre za golo fikcijo ali stvarni zapis? Nad osupljivimi dognanji fascinirana ter zavoljo nekaterih dogodkov prestrašena Rose (slovit je prizor njenega sestopa v potopljeno plesno dvorano pod temelji srhljive hiše) piše svojemu bratu, ki v Rimu študira muzikologijo. Mark Elliot (Leigh McCloskey) kmalu res prispe v New York, a tam naleti na prazno stanovanje. Kam je izginila njegova sestra in kaj se dogaja?

Argento bolj kot po pripovedni suverenosti in karakterizaciji svojih likov slovi po morastem vzdušju, stiliziranem psihedelično-surrealističnem vizualnem slogu ter intenzivni rabi osvetlitve s filtri primarnih barv in dramatične zvočne kulise, podkrepljene s progresivno rokovsko glasbo (največkrat tisto italijanske skupine Goblin). V njegovih filmih bolj pikolovskega gledalca zlahka zmoti zgodbovna nekonstistentnost in nestvarnost, za današnje čase smešni posebni učinki in ne ravno oskarjevski performansi — a kot vedno filmske kulte opredeljujejo nekateri drugi dejavniki; Argento ne pripoveduje s scenaristično logiko in dramaturško doslednostjo, temveč napada bolj prvinsko in čutno neposredno: z zbujanjem nelagodja in freudovskih strahov, z nenadnimi preobrati in vnovičnimi nepričakovanimi zasuki, z anticipacijo groze, s klavstrofobičnostjo in z neoprijemljivimi občutki neizbežnosti.

Z značilnimi globinsko postavljenimi (dasiravno pretiranimi in ponavljajočimi se) kontrasti modrih in rdečih odtenkov Argento slika nadstvarne prizore čistega strahu pred nerazumljivim — morda pred nedoumljivo ženskostjo in arhetipskim likom (lastne) zlovešče matere? Detektivski psihotriler je zamenjala minimalizirana gotska strašljivka z običajnimi elementi nadnaravnega; a zanimivo, da se ob krvavi dekonstrukciji teles ne naslaja dolgo, temveč mestoma celo odvrne pogled. Buñuelovska ekstravaganca je (še) bolj stilizirana od nekaterih prejšnjih cineastičnih izletov, njegovi pasivni in nemočni protagonisti (še) manj zapomnljivi (za osrednjo moško vlogo je bil sprva predviden James Woods, a je bil zaseden s pripravami na snemanje Videodrome), morilec (ali več njih) je neotipljivo eterična, vsemogočna figura v črnem ogrinjalu (presenetljivo tudi prodajalec hrenovk v parku), pozornost glavnih junakov odvračajo razmeroma pogrešljivi stranski liki (Eleonora Giorgi ter Ania Pieroni oz. domnevno Mati solza, ki se v predavalnici v Rimu kakor v opozorilo pojavi v obliki skrivnostne lepotice z mačko), ognjeni epilog pa tokrat oportunistično dvoumen ter pravzaprav malce cenen. S filtri primarnih barv umetno uprizorjena forma nekakšnega deliričnega paralelnega sveta s svojim zatikajočim se tokom in neenakomernim tempom mestoma sega čez vsebino ter deluje kot niz šibko povezanih sekvenc. (Prekinjajo jo dokumentaristični kadri s prikazom krutosti živalske narave, ki kljub očitni simboličnosti delujejo nekoliko neumestno.) Vendar gola narativnost tako ali tako ni srž Argentove cineastične fantazmagorije, tako kot tudi ne pripovedna nekonvencionalnost filmov Davida Lyncha (enega od tistih, na katere je gotovo vplival italijanski režiser); njegova največja odlika je nemara prav svojevrstna hermetičnost ter vizualna ekskluzivnost — poudarek ni na pričakovani katarzi razumevanja motivov in ponotranjenja s strani gledalca, temveč na občutenju in doživetju, ki pušča vtis nelagodja: kot kakšne moraste, temačne sanje o odrešitvi, ki morda čaka tik za vidnim kotičkom očesa. Ali ni to največji dosežek in ultimativni cilj tega žanra?

Pravšnji film za velikonočne praznike. Naj bodo blaženi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar