20. mar. 2016

Persona (1966)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Prehod od plehkih hollywoodskih franšiz z možmi v pajkicah na cineastične mojstrovine velikega Ingmarja Bergmana je nekaj takega, kot če te v infantilni glasbeni ignoranci neizmerno navdušuje Maraaya ali Jan Plestenjak, potem pa nekega dne odkriješ Leonarda Cohena. Nenadna ekspanzija čelnega režnja (zaradi preobilice intelektualnih dražljajev) je lahko usodna.

Seveda si ne domišljam, da sem zmožen doumeti vse pomenske in tematske odtenke umetniških abstrakcij v vizualni poeziji velikega Šveda — med katerimi tokratna zaseda mesto ene najbolj skrivnostnih, radikalnih in težko razumljivih. Trudim se premagati iskreno strahospoštovanje in razkriti vsaj nekatere izmed številnih simboličnih meandrov filmske psihologije, ki je zaznamovala Bergmanovo kinematografijo in ga umešča med velikane sedme umetnosti tipa Hitchcock, Kubrick, Fellini ali Kurosawa.

Zgodba je v svojem minimalizmu in fotografski črno-beli stiliziranosti na videz enostavna: slavna gledališka igralka Elisabet Vogler (Liv Ullmann) je med odrsko inštalacijo Sofoklejeve grške tragedije Elektra nenadoma doživela nekakšen živčni zlom in po tistem ne spregovori več. Zdravniki pozneje ugotovijo, da je psihično in telesno zdrava; dodelijo ji osebno bolniško sestro Almo (Bibi Andersson), ki naj bi jo negovala med okrevanjem na odmaknjenem posestvu na obali. (Trivia: v resnici blizu režiserjevega doma na otočku Fårö v Baltskem morju, kjer je posnel nekaj svojih filmov in pri častitiljivi starosti 89 let naposled tam tudi umrl — istega dne kot Michelangelo Antonioni.) Ženski se sprva zbližata med (malone psihoanalitičnimi) izpovedmi rahločutne Alme (špansko: 'duša') o njenih spolnih in ljubezenskih izkušnjah iz mladosti (v enem najbolj erotičnih prizorov v filmih sploh, četudi o dogodku le pripoveduje); vendar ni vse tako, kot se zdi navzven. Elisabetina tiha navzočnost postaja nekako pokroviteljska in za preprosto negovalko nelagodna. Njeni poskusi, da bi hladno in čustveno odmaknjeno Elisabet pripravila do pogovora, kulminirajo v vzajemnem trenutku soočenja, zlonamernosti ter grožnjah s poškodbo — a je nazadnje vse zaman. Je Alma v resnici subjekt igralskega preučevanja manipulativne Elisabet (kar potrjuje s pismom svojemu zdravniku)? Katera od obeh žensk je žrtev in katera predmet izkoriščanja druge? Njuni osebnosti se kot različna vidika iste osebe sčasoma stapljata v eno; sta Alma in Elisabet zgolj nasprotujoči (razcepljeni) karakterni plati iste ženske?

Taka interpretacija je najpogostejša in razen sanjsko nadstvarnih vizualnih prijemov (večplastna ekspozicija in pogosta kompozicija kadrov s prekrivajočima se obrazoma obeh žensk) nanjo seveda namiguje že naslov. Bergman se v svojih dekonstrukcijah (v smislu nestvarnosti filmske iluzije) tudi sicer značilno poigrava z vprašanji identitete, verskega simbolizma in religiozne ikonografije, potlačenih frustracij, strahu pred smrtjo ter družbenih vlog, med katerimi ljudje nenehno prehajajo v zasebnem in poklicnem življenju. Večkrat se tudi metafilmsko dotika dilem igralskih vlog (skupaj s kratkimi subliminalnimi prizori) ter nejasne meje med človekovim pravim jazom ter fiktivnim likom, ki ga upodobi v teatru življenja oz. masko, ki jo pri tem nosi. Ta maska (lat. 'persona') pogostoma skriva pretekle travme, neuresničene želje, mučno podleganje družbenim pričakovanjem in zlom ob razočaranju nad grenko, težavno resničnostjo dejanske eksistence.

It was not a case of developing an aversion to my professional life. Although I am a neurotic person, my relation to my profession has always been astonishingly non-neurotic. I have always had the ability to attach my demons to my chariot. And they have been forced to make themselves useful. At the same time they have still managed to keep on tormenting and embarrassing my private life. The owner of the flea circus, as you might be aware, has a habit of letting his artists suck his blood. —Ingmar Bergman, Images: My Life in Film (druga avtobiografija)

Očitno je, da je Elisabet (bodisi zavestno ali instinktivno) zavrnila materinsko vlogo in zavrgla lastnega sina, da bi se posvetila igralski karieri; odrekla se je pristnim čustvom, da bi na odru čim bolj prepričljivo prikazala lažna in ponarejena. Občutki krivde so morda sprožili čustveni in umski zlom prav sredi pomenljive predstave o hčeri kralja Agamemnona, ki je po umoru očeta skupaj z bratom Orestejem kovala zaroto proti lastni materi in očimu. Elektrin kompleks je v psihoanalizi razvil Carl Gustav Jung in — kot spolno nasprotje Ojdipovemu kompleksu pri dečkih — govori o arhetipski psihoseksualni tekmovalnosti deklet z materjo za očetovo naklonjenost. Neuspešna razrešitev slednjega (po Freudu nezavedna zavist moškemu zaradi penisa) vodi v pomanjkljivo identifikacijo z vlogo odrasle ženske, soproge in matere; oziroma povzroča nevrotično, z navideznimi, neresničnimi čustvi obsedeno osebo. Ta zato razvije notranje obrambne mehanizme: potlačenje spominov in čustvenih impulzov zavednega uma ter čezmerno identifikacijo s istospolnim staršem. Dekle s pretirano samozavestjo postane izkoriščevalska fatalka, ob manku močne volje pa moškemu podrejena večna žrtev (v Butalah značilna tarnajoča cankarjanska mati, ki sinovom vceplja slabo vest). Uspešna razrešitev Elektrinega kompleksa spodbuja k ponotranjenju moralnosti ter intimnem prevzemu družbenih norm — namesto da bi bila refleksno prisiljena k ubogljivosti zaradi strahu pred kaznijo.

Jung opozarja na nevarnost patološkega zlitja osebnosti z masko, ki jo kaže navzven; v otopelem stanju uma, ko oseba ne loči med seboj in okolico ter konformno živi le še po pričakovanjih družbe. Tedaj lahko pogleda na plan potlačena individualnost: prazna lupina pod brezizrazno masko. Slednja se v katarzičnem procesu poosebljenja naposled razbije in oseba se znajde v arhetipskem kaosu, brez zaščite pred surovimi zunanjimi vtisi. (Elisabet se zgrozi ob televizijskih poročilih iz Vietnama, kjer so se v znak protesta zažigali budistični menihi.) Potrebna je regresija in zdravljenje, da se dezintegrirana oseba vnovič "nauči igrati" svoje družbene vloge, ne da bi bila zaceljena "persona" spet v nasprotju z lastnim jazom; temveč avtentični občutek sebstva in verni izraz duše.



Bergman sam ne potrjuje teze o tem, da gre pri likih Elisabet in Alme za dve simbolni plati iste ženske; vendar tega tudi ne zanika oz. priznava, da je taka domneva upravičena ter legitimna. V tem primeru je Elisabet morda njena zunanja podoba ali ena od njenih mask, pri čemer sama ne ve več, ali je katera od njih sploh (še) njen pravi jaz; Alma pa je njen idealiziran ženski ego, oseba, kakršna bi si želela biti (ali pa je taka nekoč že bila): čustvena, topla in iskrena. Vendar se v psihoanalitični preobrazbi nazadnje tudi ona zlomi — tista preračunljiva in brezčutna "persona" jo je prevzela ter spremenila. Filmska umetnost, ki gnete in določa našo realnost, čeprav sama ni resnična; zaigrana čustva, ki so vplivnejša in trajnejša od pravih? Ničevost in nesmiselnost naše postmodernistične paradigme, kjer je človekovo poistovetenje (in s tem občutenje identitete) usmerjeno v bežne vtise ter neotipljive cilje?

Kdo bi vedel. Prvi sem, ki bo priznal, da v resnici o tem (in še čem) pravzaprav nima pojma (kakor sem ugotavljal že pri Divjih jagodah iz leta 1957). Mojster Bergman še po 50 letih ostaja enigmatičen, večplasten in dojemljiv za različne interpretacije. Morda je prav to njegova največja odlika in spretnost.

4 komentarji:

  1. Meni osebno ne najbolj ljub film švedskega cineasta. Preveč eksperimentalen za moj okus, tako da mi je pri celotni filmski izkušnji še najbolj dogajala dih jemajoča črno-beča fotografija ter seveda kot si omenil erotična sekvenca, ki je nekaj najbolj dražljivega, kar premore svetovna kinematografija. Iskreno in brez moralnih zadržkov.

    OdgovoriIzbriši
  2. Roko na srce, tudi meni ta ni njegov najljubši (od tod ocena, ki je za piko manjša kot pri Divjih jagodah), vendar mu ne morem odreči umetniške vizije in ambiciozne sporočilnosti.

    OdgovoriIzbriši
  3. "Nenadna ekspanzija čelnega režnja (zaradi preobilice intelektualnih dražljajev) je lahko usodna." xD

    Po prebranem sledi v kratkem ogled. Ponižno priznavam, da se Bergmana zaenkrat še nisem kaj prida lotil.

    OdgovoriIzbriši
  4. Potem pa ti predlagam, da nikar ne začneš s Persono. Le-ta namreč sodi nekam proti koncu, ko je gledalec že dodobra seznanjem z njim in njegovo kinematografijo.

    OdgovoriIzbriši