9. mar. 2016

Pride and Prejudice and Zombies (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Naravnost želel sem si, da bi mi bil ta umotvor všeč; saj ne, da bi imel (pre)visoka pričakovanja, vendar sem si docela neobremenjen in skrajno prizemljenih meril obetal vsaj nekaj prisrčno odbitega, duhovitega in kratkočasnega. Prvič, ker so mi (nekatere) čudaške mashup bizarke vendarle prirasle k srcu s svojo nepretenciozno absurdnostjo in obešenjaškim humorjem. Drugič, ker so mi kostumske drame, osnovane na interakciji in manierizmih frustriranih likov ter odražajoč dileme razrednih in spolnih razlik v poškrobljeni britanski družbi, pravzaprav všeč. (Vem, čudak sem.) Ne spomnim se sicer, da bi z enako zagnanostjo kdaj bral, kaj vem, Viharni vrh (Emily Brontë) ali Razsodnost in rahločutnost (Jane Austen) in druge britanske knjižne klasike, vendar so se mi zdele njihove ekranizacije povečini sila gledljive. In tretjič, ob smešnem Lovcu na vampirje Abrahamu Lincolnu (2012), sicer po vrsti že naslednjem literarnem podvigu podobne žanrske mešanice avtorja Setha Grahame-Smitha (ki pa je filmsko upodobitev v režiji Timurja Bekmambetova doživel prej), sem se vsaj mestoma kar solidno zabaval — gotovo pa navduševal nad oko solzečo podobo, dovršeno akcijsko koreografijo in fluidno stripovsko-igričarsko formo.



In tokrat? Nič od tega. Skrpucalo po scenariju ter v režiji Burra Steersa (po solidnem prvencu Igby Goes Down je snemal najstniška jajca z Zacom Efronom) je na lestvici cineastičnih posebnosti bolj primerljivo z debilnima Lovcema na čarovnice Jankom in Metko (2013); nezaslišanim bikovim govnom brez kakršnekoli substance, parodične ali satirične otipljivosti in kolikor toliko všečnih likov (ali zanimivih komičnih dialogov). Škoda, pravzaprav. Vem, da so ti filmi namenjeni mlademu občinstvu, a vseeno.

Znano je že, da je filmska uprizoritev knjižne parodije Prevzetnost in pristranost in zombiji (2009, založba Quirk Books iz Philadelphije) doživela huronski blagajniški polom (15 milijonov dobička ob skoraj dvakrat višjem proračunu), ampak ali je to res tako velikansko presenečenje? Si je pri oportunistični industrijski oznaki PG-13 za prikaz brezumnih nemrtvih stvorov, ki raztelešajo žive in jim žrejo možgane (če groteskne produkcijske zmešnjave, med katero se je zamenjalo nebroj režiserjev in igralcev, niti ne omenjamo), mogoče kdo obetal kaj nadpovprečnega? Kot rečeno: tale dežurni cinik prav gotovo ne, a je kljub temu upal na kakšno zanimivo pripovedno domislico, karizmatične protagoniste ali vsaj spodoben fotografsko-tehnični vidik (kot pri Lovcu na vampirje Abrahamu Lincolnu); če je že vnaprej vedel, da česa tako briljantnega kot Shaun of the Dead (2004) seveda niti pomotoma ne bo deležen.

Steersu je uspelo izdelati ravno prav neposrečeno farso, da po eni strani zahteva vsaj približno poznavanje ustrezne literarne predloge (če naj razumemo določene motive ali odločitve likov), po drugi plati pa je taista primerjava brezupno nadležna in močno odveč (saj je filmska priredba pripovedno povsem nekonsistentna, dramaturško nepovezana in tematsko nesmiselna). Jane Austen in zombiji pač ne gredo skupaj, sorči. (O tem, kako neznosno izrabljen je trend vandrajočih mrtvakov, sploh ne nameravam začeti tarnati.) Stereotipno predstavo vročih, srboritih viktorijanskih kung-fu deklet v bojnih opravah — tj. z vsakršnimi rezili in strelnim orožjem v čipkastih podvezicah — bi še prenesel (če sem preživel že letečo slaboritnico Milico Jovović in vampirsko bojevnico Kate Beckinsale v usnju), a vse druge ridikuloznosti so pak malce preveč za še tako zadet prizanesljivega gledalca (beri: pismenega ter starejšega od 12 let). Ali zahtevam preveč, če si ob nujnem zamiku nejevere želim tudi nekaj (interne) logike, doslednosti in prepričljive vzajemnosti med liki? Razvpiti emo gospod Darcy (Sam Riley) bi bil težko bolj medla in večje pozabe vredna figura, generična osrednja junakinja Elizabeth Bennet (Lily James) ne premore kančka ženstvene prezence, častiti Collins (Matt Smith) pa je s svojo prisiljeno, ceneno komičnostjo grozljivo, nepopisno zoprn. Vse druge sem pozabil že med ogledom. Se pa spomnim, da v filmu nastopita celo karizmatični Charles Dance in čedna Lena Headey, oba v sramotno potratnih, nekarakteriziranih stranskih vlogah, ki služijo zgolj zapisu zvenečih imen na promocijski plakat. Je nemara čutiti, da se je vsaj med igralci kdo zabaval v svoji vlogi? Niti ne.

Mogoče bo bolj posrečeno interpretacijo doživel mashup roman Sense and Sensibility and Sea Monsters (2009, ista založba), ki ga je napisal ameriški pisec Ben H. Winters. Vendar mi nekaj pravi, da ne; da je bolje, če bi tokrat ostalo zgolj pri knjigi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar