15. mar. 2016

Terminus (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Neodvisni garažni projekti (me) večkrat presenetijo; takih sem vselej vesel. Pogosto pa se izkažejo za derivativne, neizvirne ali zavoljo režiserjeve neizkušenosti (četudi gre za prizadevnega cineasta in žanrskega poznavalca) za okorno udejanjene ter premalo zaokrožene. Med obema skrajnostima se je znašel koncept celovečernega prvenca avstralskega scenarista in režiserja Marca Furmieja, ki ga je javnosti predstavil na lanskoletnem britanskem filmskem festivalu Sci-fi-London ter pritegnil precejšnjo pozornost, po odkupu distribucije s strani ameriškega Vertical Entertainment pa smo ga lahko videli tudi na digitalnih platformah po vsem svetu. Atmosferična indie znanstvena fantastika na prvi pogled prinaša osvežujoče drugačno in z žlahtnimi primesmi drame nadgrajeno pripoved (soscenarista sta Shiyan Zheng in Gabriel Dowrick, avtor akcijskega trilerja Skin Trade z Dolfetom Lundgrenom), a naknadni premislek razkrije zmes nekaterih preteklih filmskih motivov — in končni vtis je z nekaterimi karakternimi stereotipi ter dramaturškimi zavoji malce mlačnejši kot na začetku. Upravičenost mikro proračuna, minimalistična premisa žanrskega pripadnika stare šole in zdrava mera posebnih učinkov so nadvse dobrodošli, igralske predstave pa dovolj prepričljive; a škoda za razmeroma predvidljivi končni zasuk konteksta in čudaško klišejske obrise nekaterih likov, ki celoti odvzameta nekaj pik.



David Chamberlain (Jai Koutrae) životari v neimenovanem zakotju ameriške province (film je sicer v celoti posnet Tam doli), kjer z neobetavnim delom v propadajoči avtomehanični delavnici po smrti žene preživlja sebe in najstniško hčer Annabelle (Kendra Appleton). Svet doživlja brezupno gospodarsko, moralno in eksistencialno recesijo, medtem ko se na Bližnjem vzhodu med geopolitičnimi nasprotniki kuha nevarna politična kriza, ki bi utegnila hitro prerasti v jedrsko vojno. Potem ko se v gostilniškem pretepu postavi na stran invalidnega vojnega veterana Zacha (Todd Lasance), je David na poti domov priča osupljivemu dogodku, ki mu spremeni življenje: z neba pade meteorit z nezemeljsko, čudodelno vsebino. Neznana organska snov, ki utripa v njegovem modro žarečem jedru, je zmožna regeneracije tkiva ter zdravljenja telesnih in psihičnih ran. A to seveda ni bil prvi stik človeka z nedoumljivo kozmično inteligenco; padlemu utrinku in njegovemu najditelju so že na sledi brezkompromisni agentje tajnih služb, ki hočejo fantastične biološke lastnosti vesoljskega tujka izkoristiti za vojno prednost lastne države. Da bi ga našli, so se pripravljeni poslužiti vsakršnih ukrepov — sicer bo prepozno za vse in vsakogar.

I've always believed that if ... if we found real evidence of something greater than ourselves, something that inspired the human race, then ... then maybe the world would have peace. Now this thing you found, it just might be the miracle people are hoping for. —Can't say I believe in miracles all that much. —You have a kidney in your body that wasn't there before, Mr. Chamberlain. So, please don't lie to me. The last person to come in contact with an object like the one you found ... he thought it had healed him, too.



Če odštejemo skoraj popolni manko kontekstualne logike in znanstvene razlage, nedorečene prebliske protagonista o poslednjem sporočilu mrtve žene ter malce preveč na silo izpeljan epilog, gre za zanimivo prispodobo o človekovi nepripravljenosti sprejetja "božjega daru" in njegovi inherentni uničevalnosti; zavito v preplet arhetipskih filmskih motivov iz kultov kot Cocoon (1985) Rona Howarda ter Bližnja srečanja tretje vrste (1977) Stevena Spielberga (denimo obsedenost protagonista s tujimi sporočili, ki jih še sam ne razume). Počasen tempo, poudarki na osebnih relacijah in prikaz dvoličnega odnosa javnosti do vojnih žrtev bodo koga zmotili — ali pa prav nasprotno: osmislili doživetje in ga povzdignili v pomenljivo dramo o trajnih vrednotah znotraj oportunistične in sebične človeške vrste. Glumaška predstava je nadvse solidna, mestoma celo odlična — vendar tisto, kar na eni strani prinese všečna vzajemnost razmeroma poistovetljivih osrednjih likov, na drugi podre ceneno stereotipna, enostranska in površno zasnovana karakterizacija antagonistov, predvsem pa dokaj zgrešen casting glavnega negativca, krutega agenta Stipa (manekenski Bren Foster, videli smo ga tudi v lanskoletnem umotvoru Infini Shana Abbessa), in njegovih pribočnikov. Film je menda le tako dober kot njegov osrednji zlobnež — in tokrat lahko temu mirno pritegnem. Pod črto ogleda vredno, a žal z dobršno mero neudejanjenega potenciala.

Saj res. Sprva sem mislil, da gre za dramatizacijo kratke ZF zgodbe Terminus (iz lat. 'mejnik') slavnega Poljaka Stanisława Lema (1921—2006) iz njegove antologije Zgodbe o pilotu Pirxu (Tehniška založba Slovenije, 1977, prevod Janez Zor). Nak, to ni to. Te in druge literarne domislice najboljšega pisca znanstvene fantastike vseh časov pa vsekakor toplo priporočam.

6 komentarjev:

  1. Mogoče neumestno ... Kaj najbolj priporočaš od Lema?

    OdgovoriIzbriši
  2. Dobra literatura in priporočila nista nikoli neumestna. :) Osebno so mi najljubše njegove družbeno-satirične (oz. politično-alegorične) pripovedi, recimo Zvezdni dnevniki Iona Tihega ali Cyberijada. Sicer pa seveda njegove klasike: Eden, Solaris, Nepremagljiva, Zgodbe o pilotu Pirxu. Skorajda ne moreš falit. Škoda, da ni bilo več njegovega opusa prevedenega v slovenščino. O Lemovem vplivu na poznejše sci-fi (tudi filmske) zgodbe nekaj malega razglabljam recimo že pri vtisu o slavni Matrici (1999) režiserskega dua Wachowski.

    OdgovoriIzbriši
  3. Hvala, bom začel s Solaris in nadaljeval s Cyberijado. :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Film Solaris (bodisi verzijo Tarkovskega iz leta 1972 ali poznejšo Soderberghovo iz leta 2000) pa verjetno že poznaš, zato je vsekakor koristno poznati tudi literarno osnovo zanju, za primerjavo. :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Ja, čeprav tisto iz leta '72 bi moral pogledati še enkrat, ker je res že dolgo tega in mi je zbledela iz spomina.

    OdgovoriIzbriši
  6. No seveda, pri meni je enako. Ampak knjiga je tako ali tako boljša. :) (Teh primerjav sicer ne maram, ker so nesmiselne, ampak pri Lemu bom naredil izjemo.)

    OdgovoriIzbriši