8. apr. 2016

Deadpool (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

You're probably thinking "This is a superhero movie, but that guy in the suit just turned that other guy into a fucking kebab." Surprise, this is a different kind of superhero story.

Nad filmom sem precej manj navdušen, kot sem — z očitno previsokimi pričakovanji — mislil pred ogledom; posebej upoštevajoč dejstvo, da je stripovski umotvor režiserja in strokovnjaka za posebne učinke Tima Millerja (Scott Pilgrim vs. the World), ki letos podira vse rekorde gledanosti, menda najbolj dobičkonosen film s cenzorsko oznako 'R' vseh časov (doslej 753 milijonov dobička pri proračunu 58 milijonov) ter za Disneyjevo animiranko Zootropolis drugi najdonosnejši film letošnjega leta. Za tiste, ki jim tovrstne primerjave kaj pomenijo: film se mi še zdaleč ne zdi tako duhovit kot prvi Iron Man (2008) in niti približno tako zabaven kot Varuhi galaksije (2014), če že govorimo o Marvelovih (super)junakih. Zdi se mi približno na ravni prenovljenega Neverjetnega Pajko-Fanta (2012), če prav pomislim; a seveda še vedno svetlobna leta boljši od lanskoletnega Človeka-Mravlje (2015), ene manj posrečenih stripovskih inkarnacij zadnjih časov. In to kljub temu, da gre za siloma humoren, razvratno obešenjaški, popkulturne reference pljuvajoč, samozavedajoč in samonanašajoč se, črno sarkastičen in četrto steno prebijajoč lik, ki se v resnici norčuje iz samega sebe ter celotne stripovsko-filmske industrije in njenih protagonistov. Vse to sem dojel in se mi je zdelo skoraj malce nadležno. Samoironije in avtoreferenc sem se naveličal po kakšnih dvajsetih minutah. K sreči film odlikuje prijazna minutaža dobre poldruge ure.

I know, right? You're probably thinking "Whose balls did I have to fondle to get my very own movie"? I can't tell you his name, but it rhymes with 'pullverine.' And lemme tell you, he's got a nice pair of smooth criminals down unda'.



Obrtni plati, neprizanesljivi dinamiki, kratkočasni dramaturgiji, doživeti predstavi Ryana Reynoldsa in odlični vizualizaciji resnično ni kaj očitati. Posebej zato, ker je tehnični vidik spretno vpleten v vulgarno, hilarično nesramno, politično nekorektno interakcijo, CGI pa ni sam sebi namen, temveč organsko podpira zgodbo. A težava je, kot že večkrat in vedno znova, prav slednja. Časovnemu preskakovanju in nelinearnim pripovednim prebliskom v prvi polovici filma se pač nisem pustil preslepiti; saj zgolj odvračajo pozornost od razmeroma trivialne, plitve in nevznemirljive premise. Še enkrat poudarjam: jasno je, da se film z navideznimi klišejskimi prijemi satirično posmehuje oportunistični filmski industriji in rekurzivno celo lastnemu (anti)junaku — že med najavno špico, ko šaljivo navaja ustvarjalce ter stereotipne junake v "filmu nekega tepca", v katerem igrajo "vaški idiot", "huda bejba", "britanski zlikovec", "komični stranski lik" in tako dalje. Ampak to vendar ne pomeni, da mora tovrstnim (samo)referencam podleči na račun lastne substance. (Spomnil sem se na bizarni Sedem psihopatov, ki ga je mučil podoben sindrom metafikcijskega pretiravanja.)

Skratka: zgodba in liki. Med njimi zlasti osrednji antagonist, generično medel in neznačajski slaboritnik — ki je zloben zato, ker/da je lahko zloben. Ed Skrein iz akcijskega skrpucala The Transporter Refueled (2015), resno? Zamorci, lepo vas prosim. Je resnično zmotil samo mene? Kaj pa Negasonic Teenage Warhead (Brianna Hildebrand), torej eden najbolj obskurnih in docela neznanih mutantov iz sveta mož X (ki je v filmu sicer prikazan povsem drugače kot v stripu), je to mišljeno kot nekakšna ironična šala? Jekleni Colossus (CGI) s svojim grotesknim ruskim naglasom? (In kaj se je pravzaprav zgodilo z njegovo žilavo nasprotnico?)

Ampak gremo po vrsti. Tisto, kar sem najtežje pogoltnil, so motivi in karakterna zasnova teh likov. Zakaj počnejo, kar počnejo? Wade Wilson (Ryan Reynolds) je nekdanji specialec (kaj pa drugega) in nekakšen najemniški vigilant oz. cestni pravičnik, ki se za ustrezno plačilo udinja naročnikom, ko je treba koga naučiti kozjih molitvic. Ko nepopravljivi cinik in obešenjaški humorist spozna čedno natakarico Vanesso (Morena Baccarin), ki je enako ubrisana kot on sam, se to zdi sanjska ljubezen. Vsaj, dokler mu zdravniki, potem ko se nekoč nepričakovano zgrudi, ne diagnosticirajo terminalnega raka. Pušiona, finito, vége, kaputt. Ampak ne, skrivnostni mož v črnem mu ponudi alternativo: lahko ga ozdravijo, celo naredijo boljšega, nekoga z nadčloveškimi sposobnostmi — z drugimi besedami, spremenijo v neranljivega mutanta. Vendar, ti šment, postopek ima tudi nekatere stranske učinke. Jajks.



Semle pride karakterna zasnova ter premisa razmerja protagonist—antagonist, enega ključnih elementov stripovske mitologije, ki se mi zdi absolutno ridikulozna.  SPOILER  Pazite tole. Wade se prostovoljno javi za medicinski eksperiment, pri katerem mu v kri vbrizgajo mutageno snov, ki naj bi spodbudila njegovo naravno sposobnost celjenja ter jo nepovratno nadgradila: telo bi instantno pozdravila vseh bolezni (tudi raka) in ga naredila neranljivega (tako kot Wolverina). Da bi to dosegli, morajo telo podvreči hudemu stresu, natančneje bolečini na meji vzdržnega. Tukaj nastopi Ajax (Skrein), s komer zaradi Wadovega posmehovanja zavoljo njegovega pravega imena "Francis" takoj prideta v konflikt. Naj še enkrat ponovim: možakarja sta si vzajemno antipatična — in to je to, to je vse. Iz tega nepopisno banalnega dejstva izhaja geneza glavnega zlikovca, ki se s klišejsko ugrabitvijo zaročenke pozneje še malce bolj zameri Deadpoolu in nazadnje stvari dokončno skrenejo na jug. V človeku, ki ga je ozdravil raka in ga potemtakem rešil gotove smrti, Wade poslej vidi sovražnika — zato, ker ga je med preobrazbo mučil (četudi tako zahteva način delovanja mutagena) in ker mu je postopek povzročil trajno iznakaženost (četudi je s tem pridobil nadčloveško sposobnost regeneracije). Mož, ki mu je rešil življenje (ne glede na to, da ga je Wade med proceduro brez razloga vztrajno podjebaval), je zdaj njegov smrtni sovrag, v katerega usmerja ves svoj gnev. Se komu to zdi logično? (Vem, kaj bi kdo rekel: saj prav to je štos, tako je tudi mišljeno! A potem bi lahko v vsaki nedosledni referenci našel prikladno pretvezo za tisto, kar kdo želi videti.)

Kot rečeno: hiter, nasilen, zabaven, absurden in osvežujoče drugačen stripovski projekt; četudi je z nepopustljivimi rafali (samo)referenc in metafilmskimi retoričnimi figurami mestoma rahlo naporen in zoprn. (Spomnil sem se na podobno samorekurzivni in verbalno zasičeni Kiss Kiss Bang Bang Shana Blacka.) In zgodba? Nič posebnega: junak ugotovi, da ga bo imela punca vseeno rada, četudi nima več tako gladke kože in skladnega obličja. Nekaj pa bržčas drži: nemara si lahko na velikih platnih kmalu obetamo še več mož v pajkicah, ki bodo nazorno sekljali in streljali sovražnike, umazano preklinjali, se šli obscene spolne igrice, žalili vse in vsakogar po vrsti ter izkazovali kar največjo mero samouničevalnega, surovega nihilizma. Menda naj bi to zdaj postal trend. Bling bling!

Oh, but I can tell you one thing and it's a bit of a secret. In the sequel, we're gonna have Cable. Amazing character. Bionic arm, time travel. We have no idea who we're gonna cast yet but it could be anybody. We just need a big guy with a flat top. Could be Mel Gibson, Dolph Lundgren, Keira Knightley, she's got range, who knows?

5 komentarjev:

  1. Presenečen nad vsebino opisa, ki se mi sicer zdi dobro argumentirana. Je pa res, da sem sam bolj prizanesljiv do filmov o super junakih.

    OdgovoriIzbriši
  2. Jaz pa samo do nekaterih. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Dobro si izpostavil kako je osrednji zaplet pravzaprav krhek in plitev, če ga pogledaš iz distance.
    Zadnji odstavek si pa malo zgrešil. Lik Deadpoola je že od začetka zastavljen kot zajebantski antijunak, ki se norčuje iz ostalega stripovskega sveta. Predrznost in vulgarnost ima v krvi, prav tako meta-reference in redno podiranje četrte stene. To je del njegove karakterizacije že od začetka in ne nekaj, kar bi si izmislili za film. Tako, da močno dvomim, da bo ta film kaj vplival na ostale superhero filme, kar se tiče drznosti ali nazornosti. Karakterizacije superjunakov itak ne moreš kaj dosti spreminjati. R rating pa tudi ni stvar, ki si jo veliki studii radi privoščijo, saj to pomeni omejena distribucija in posledično manj dobička.

    OdgovoriIzbriši
  4. Nasprotno - dobro vem, da je Deadpool tak (tudi) v stripu, čeprav slednjega nisem nikoli prav podrobno bral, bolj občasno preletel. Je bolj anti-junak in izobčenec. Glede ratinga 'R' in vpliva, ki ga bo imel na prihodnje stripovske (ali drugačne) junake, pa se seveda lahko tudi motim oz. gre za čisto špekulacijo; pravim samo, da se ne bi čudil, če bi studiji postali bolj svobodomiselni glede tega, saj obstaja še kar nekaj stripovskih (anti)junakov, ki jim je nasilje in umazanija prirojena. Kar pa zadeva reference, so bolj stvar občutka in preferenc: kakšna sem ter tja prija, a če jih je preveč in so same sebi namen, hitro postanejo nadležne. Za moj okus je bilo takih namigov tudi v zadnji Vojni zvezd (Sila se prebuja) za spoznanje preveč -- ker potem je videti, da zgodba, ki jo pravkar gledaš, skorajda nima lastne vsebine in relacij, ampak zgolj vzpostavlja odnos do nečesa drugega in zbuja asociacije.

    OdgovoriIzbriši
  5. Hancock je mojstrovina proti tej nekvaliteti. Škoda vsakega truda za tak film.
    Vendar ne, otrok in nerazvitih bo vedno dovolj, da prispevajo v kaso filma.

    OdgovoriIzbriši