18. apr. 2016

Hush (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Če njegov rojak Ti West uspešno obuja retro-estetiko in vzdušnost grozljivk iz sedemdesetih (The House of the Devil, The Innkeepers), potem inovativni ameriški scenarist in režiser Mike Flanagan počne nekaj drugega: v žanr srhljivk in trilerjev, ki se sicer zdi že dodobra uležan in predvidljiv, vnaša svežo pripovedno dimenzijo, pretanjeno glumaško izraznost, presenetljive tematske in dramaturške zasuke ter navdušujoče preobrate standardnih klišejev. V njegovem odličnem celovečercu Oculus (2013) je površen in manj briht pozoren gledalec nemara videl "le še eno zgodbo" o zakletih ogledalih, a je v resnici veliko več kot to. Ogled njegove nadnaravne srhljivke Somnia / Before I Wake (2016) me še čaka, z njegovim naslednjim žanrskim predstavnikom iz neformalne podzvrsti "vdora vsiljivcev v dom žrtve" (home invasion) pa sem bil spet deležen nič manj kot enega najbolj posrečenih in edinstvenih neodvisnih trilerjev zadnjega časa.

»Ti filmi odražajo strah ljudi pred vdorom elementa neznanega oz. razpadom meje med zasebnim in javnim prostorom; vzbujajo občutek, da je zunanji svet nevarnejši in bolj nepredvidljiv kot kdajkoli prej.« —dr. Paula Marantz Cohen (prof. angleščine in filmske umetnosti na zasebni ameriški Univerzi Drexel v Philadelphiji), Conceptual Suspense in Hitchcock's Films


Flanagan je docela nepopustljiv in ne pristaja na oportunistične kompromise; ne le, da se s cenzorsko oznako 'R' ne izogiba nazornosti (pri čemer ta nikakor ni poudarjena ali sama sebi namen), temveč mu je malo mar tudi za "prepoznavne" in "obče sprejete" žanrske vzorce, ki jih je (pri hollywoodskem tekočem traku) vajena pokovko goltajoča najstniška publika in se pri sodobni kinematografiji vselej enako vrstijo kot dolgočasne dramaturške formule. Za prvo pripovedno posebnost poskrbi že v zasnovi: mlada pisateljica Maddie (soscenaristka Kate Siegel), ki v odmaknjeni koči sredi gozdne idile sama išče navdih za dokončanje svojega najnovejšega kriminalnega romana (pri tem koleba med kar sedmimi mogočimi epilogi), je zaradi prebolelega meningitisa v rani puberteti namreč trajno gluhonema. Ne sliši, kaj se dogaja okrog nje, in se mora za vsakdanje udobje zanašati na lastno iznajdljivost, občutek prostora in nekatere sodobne pripomočke. (Koncept prikliče v spomin sijajni psihotriler Wait Until Dark iz leta 1967 s slepo junakinjo Audrey Hepburn.) Morilski psihopat (John Gallagher Jr. v zase neznačilni vlogi), ki začne oblegati hišo, je zato v bistveni prednosti; vendar je moški z lovskim samostrelom ne bo kar naravnost ubil, temveč se bo z njo sprva poigral kot mačka z mišjo. Da bi preživela, bo morala Maddie vpreči svojo domišljijo in uporabiti avtorsko žilico, ki ji med anticipacijo številnih mogočih izidov določenega položaja (režiser tukaj poskrbi za vsaj eno odlično prevaro gledalca) instinktivno narekuje najbolj ugodno rešitev.

Da se razumemo: dejstvo, da morilec nima racionalnega motiva za svoja sprevržena dejanja, je v kontekstu žanra popolnoma nepomembno; tisto, kar navdušuje, so verodostojne relacije in vzajemnost, ki ju Flanagan vzpostavi med svojimi protagonisti, predvsem pa njihovi odzivi na dogajanje.  SPOILER  Ko se na verandi prestrašene ženske pojavi morilski lik z belo obrazno masko, podobno tisti Michaela Myersa ali katerega drugega filmskega antagonista (potem ko mu da ženska vedeti, da ga ni videla in torej ne more izdati njegove identitete), se zgodi fascinantna prelomnica: moški mirno sname masko in se pokaže svoji žrtvi. -βam!- Žanrski kliše je porušen. Razen tega nikakor ne gre za infantilno neranljivo, vsemogočno demonsko figuro, ki po številnih poškodbah in navidezni smrti vedno znova vstane, prav nasprotno — četudi je napadalec brezčuten psihopat, je to človek iz mesa in krvi; premišljeno načrtuje vsako svojo potezo, predvideva odzive svoje tarče in se inteligentno prilagaja vsakokratni situaciji. Ko naleti na vsiljivca, ki skuša pomagati nesrečni pisateljici, ga nikakor brezglavo ne napade (tudi zato, ker je sam manjši in šibkejši od prišleka), temveč ga skuša pretentati. Naraščajoča napetost med negotovostjo soočenja je čudovito otipljiva. Podobno velja za junakinjo: grabi jo panika, njene rane krvavijo, ženska je čedalje bolj onemogla in vid ji peša. V poslednjem obračunu ji bo pomagala le še zmožnost presenečanja z nepričakovanimi odločitvami — prav tisto, zaradi česar je tako zanimiva in uspešna pisateljica kriminalk.
Res se sprašujem, zakaj so kritiki tako zelo hvalili tale home invasion triler o gluhonemi bejbi, ki jo nadleguje psiho. Nič posebnega ni. Že stokrat viden v vseh kontekstih in idejah. Izguba časa, če povem na kratko. —Iztok

Mike Flanagan pač zna — in nedvomno mu je vnovič uspelo. Z njegovo junakinjo trpi in se muči tudi gledalec, ki dobesedno začuti vsako njeno pridobljeno rano ali nemi krik bolečine. Nenavadno simpatetična in sočutna figura, ki odraža globoko osamljenost (k čemur pripomore tudi sijajna zvočna in glasbena kulisa), ostane z nami še dolgo po ogledu atmosferičnega izdelka ter prinaša dodatno socialno poanto o izoliranosti gluhonemih. Flanagan še enkrat navdušuje s suvereno režijo, zaokroženo avtorsko vizijo in navsezadnje tudi z gledalcu prijazno minutažo. Film je bil premierno prikazan na letošnjem teksaškem festivalu South by Southwest (SxSW) in je pozneje dobil distribucijo prek spletne storitve Netflix; taki izdelki v kinodvorane zaidejo zgolj pomotoma.

4 komentarji:

  1. Zanimiv triler, ki pa mi ni tako zelo potegnil. Verjetno, ker stavi na racionalnost antagonista, ki pa vsaj meni razbija napetost, zaradi česar me ni prepričal s horror elementom. Se mi zdi, da bi se dalo s kamero in zvokom postoriti še kaj več, da bi se še bolje izkoristilo gluhonemost osrednjega ženskega lika, ampak celokupno žanrsko osvežujoče, kot ugotavljaš tudi sam. Dobro argumentirano/spisano: kot vedno.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala. Pravzaprav nisem prepričan, ali naj bi to sploh bil horror -- gre dejansko za triler in elementi nazornosti so tukaj bolj zaradi občutenja nevarnosti. Ta realnost in verodostojnost se mi je zdela dobro prikazana in v smislu pristnosti filmu pravzaprav skoraj nimam kaj očitati -- kar je pri tem žanru res redko. Že ta drugačnost in odstopanje od uveljavljenih vzorcev me je pritegnila. Glede gluhonemosti sumim, da režiser ni želel patetično poudarjati tega hendikepa, celotnega filma iz zornega (slušnega) kota junakinje pa verjetno tudi ne bi bilo mogoče posneti, saj bi bil potem povsem brez zvoka. Ali pač? :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, imaš prav, bi bilo smotano, da bi nas "nadlegoval" s tem. Misil sem v smislu dela s kamero, da bi pri tem skrivanju sem in tja (še) bolje prikazal njeno negotovost, ko mu skuša slediti. Med ogledom mi je v glavo šinil Conjuring z pekaterimi premiki kamere. Nazornost je bila tudi meni sicer fino uporabljena, na primer tam, ko ji zlomi zapestje. Pač, da imajo rane dejansko nek učinek. Na sploh ni bilo trenutkov, ko bi si rekel, pismu, zakaj ne naredi to in to. Edino mogoče tam, ko ga davi zaskrbljeni boyfriend, sem si rekel, pa daj pojdi in ga fentaj. :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Ravno kar pogledal, ponovno hvala za predlog ;)
    Zelo navdušen, zares nekaj svežega. Spominjal me je na tale biserček: http://www.imdb.com/title/tt1512685/
    Dotični mi je še boljši, ker gre za kompleksnejši pristop, ki ni omejen samo na hišo in ima še misteriozni pridih.
    Sicer pa super film in super analiza.

    OdgovoriIzbriši