5. apr. 2016

Jane Got a Gun (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Mislim si, da je načrtovanje, financiranje in produkcija hollywoodskih filmov zelo zahteven posel, ki se marsikdaj zaplete; še posebej, ko se njihovi ustvarjalci ne strinjajo dobesedno o ničemer. Vsekakor je tak primer film, ki je bil že pred tremi leti predviden kot nekonvencionalna indie kavbojka v režiji nadarjene Lynne Ramsay (We Need to Talk About Kevin), nazadnje pa se je izpridil v vse prej kot to — dočim so se pri projektu zamenjali praktično vsi, od režiserja do glumačev. Kaj prida popotnica in spodbuden znak to že ne more biti. Tudi blagajniški rezultati to potrjujejo: s pičlimi tremi milijoni izkupička (pri spodobnem proračunu 25 milijonov) gre menda za enega najbolj zanikrnih kinematografskih podvigov Weinsteinove tvrdke (Django Unchained, The King's Speech, Silver Linings Playbook, Inglourious Basterds) vseh časov.



Mitologija vesterna služi kot tampon potlačene civilizacijske krivde čezlužnikov, ki so življenjski prostor ukradli staroselcem Severne Amerike; zdaj pa v zgodbah o zoperstavljanju krivicam, požrtvovalnosti in časti iščejo kompenzacijo za svoje paradigmatsko načelo o tem, kako lahko v 'deželi svobodnih in domu pogumnih' uspe vsakomur, če je le dovolj pokončen. Vesterni so se z leti dekonstruirali in s surovim realizmom prehajali v svojo antitezo, še prej so doživeli stilizirano stripovsko obdobje samurajskih zgodb oz. kavbojskih špagetov, kaj več pa se z njimi ni dogajalo. No seveda, razen običajnega osumljenca Tarantina, ki jih je zavil v značilne samoreference ter ogrnil z obešenjaško, kajpak precej krvavo podobo, ter nekaterih drugih obskurnih poskusov prepleta različnih žanrov, med katerimi so nekateri nepričakovano posrečeni.

O zgodbi, ki jo je med drugim menda bežno navdihnila kavbojka Hannie Caulder (1971) s čedno Raquel Welch, bi težko povedali kaj sila izvirnega ali presežnega. Življenje na divjem zahodu po državljanski vojni je težko, posebej za mlado mater (Natalie Portman), ki se kot samohranilka z majhno hčerjo prebija iz dneva v dan. Zdaj živi z reformiranim izobčencem (Noah Emmerich), vendar ju težavna preteklost ne bo pustila pri miru. Lokalni tajkun in vodja tolpe malopridnežev (Ewan McGregor) bo zahteval zadoščenje zaradi zgrešenih potez svojega nekdanjega pajdaša, obupana Jane pa nima nikogar več, ki bi jih lahko pomagal. Razen morda ... nekdanji zaročenec (Joel Edgerton), ki v resnici ni umrl v državljanski vojni in jo po vsem tem času skrivaj še vedno ljubi. Kako je prišlo do tega, da se je usoda tako kruto poigrala s poštenimi ljudmi?



Pripoved, ki se postopoma razkriva v klišejskih spominskih prebliskih, se po polžje nenavdihujoče vleče do vrhunca ter končnega obračuna, ki komajda prinese kakšno klimaktično čustvo; še posebej, ker se jeremijada neverjetno trdoživih protagonistov nazadnje zaključi z jokavo srečnim epilogom — ne da bi predtem postregla z omembe vrednim scenarističnim, vizualnim ali igralskim presežkom. Zdi se, kot bi ji manjkalo nekaj kosov sestavljanke in kakšna močnejša začimba, ki bi celotno doživetje naredila malce bolj zapomnljivo. Tako se zgodi, če je kuharjev preveč; ne najslabša enolončnica vseh časov, a tudi ne posebej gurmanska izkušnja. Vendarle je pohvalno to, da vestern očitno spet oživlja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar