1. apr. 2016

Podlih osem let

Blog filmoljub: z vami že od aprila 2008

Al žlahtne kranjske tam cvetó besede,
kjer govoriti dosti več ne znajo,
pastirji samski, ko imena čéde?

Ko sem bolj iz radovednosti kot kaj drugega začel blogati (moji prvi prispevki so vse prej kot hvalevredni, vendar jih v opomnik samemu sebi puščam nespremenjene), je bil moj sin nerodno racajoči, togotno kričeči kobacaj s polno plenico. Zdaj je v četrtem razredu, je mojster Minecrafta na tablici in se v glasbeni šoli že drugo leto zapored uči igrati kitaro. (Če se ravno ne otepa zatežene mlajše sestrice.) Hja, čas beži, mi pa nismo nič mlajši.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Pred osmimi leti in pozneje je bila popularnost blogov (pri nas) še vedno v vzponu. Tedaj so jih pisali vsi, ki so kaj dali nase: Jonas, Crnkovič, Košak, Vinci Vogue, Simona Rebolj in še kdo, izjemno priljubljen je bil prvi tovrstni spletni agregat Blogos (preden so bili na prvi strani izpostavljeni le še zapisi dveh blogerjev, Irene Sirene ter Iztoka faking Gartnerja). Seveda marsikdo med temi in nekaterimi drugimi še vedno piše (beri: Nergač, Don Marko M, če tokrat izjemoma ne omenjam kolegov cineastov), a je kljub temu videti, da je tisti pravi blogerski vrhunec že zdavnaj minil. Jasno, precejšen del uporabnikov so pobrala socialna omrežja, kar je pravzaprav absurdno, a v luči človeškega oportunizma tudi razumljivo: na Knjigi obrazov ti ni treba biti pisno angažiran — dovolj je, če tja nalepiš nekaj fotografij z zadnjega počitnikovanja na Debelem rtiču ter pomenljiv selfie, medtem ko se v najmanjšem hišnem prostoru trudiš iztisniti predelan dnevni obrok po ogledu zadnjega videospota Maraaye. Razen tega danes nihče več ne bere, ker je to prenaporno in terja nekaj časa; vsi bi le pasivno gledali senzacionalistične videoposnetke ali kvečjemu preleteli najnovejši tweet nekega razvpitega politikanta (s katerim si dela podobno samopromocijo kot Gartner). Ne le, da čedalje manj ljudi prebere in dojame malce daljši prispevek, celo komentirati se jim ga ne da več. Razen seveda tam, kjer je to najmanj umestno: pod novinarskimi članki na spletnih portalih tipa Delo ali RTVSLO ali SiOL (ki je celostno podobo pravkar prenovil na slabše), kjer nenehno besnijo žolčne, ideološko obremenjene razprave med rdečimi in belimi, polne sovražnega govora in grozljivo nesmiselnih predsodkov.

Samo v zahojeni turbo-social-neoliberal-kapitalistični deželici na debilni strani Alp imamo lahko tako zabite, nesposobne in neodgovorne skrbnike novičarskih portalov, da še vedno dopuščajo komentiranje oz. ga niso že zdavnaj preprosto ukinili. Že kar nekako za privzeto šteje, da ima vsakdo pravico pod novinarski prispevek pristaviti še svoj velecenjeni mnenjski lonček. Ker ga pač lahko.



Novica dneva, moji ljubi Butalci: ne, to ni nikakršna "pravica" — kvečjemu možnost, ki jo slučajno ponuja spletna logika, ter svoboščina, ki je uporabnikom pač na voljo. Če nekaj moreš storiti, to še ne pomeni, da tudi moraš komentirati vsako pasjo procesijo ali reality show za mongoloide v Slovenistanu. V resnici nikogar ne zanima vaše mnenje, verjemite. Ampak to vam je seveda kristalno jasno, zato pa tako vneto izkoriščate svojih pet minut slave in v potlačeni slovenceljski frustraciji razglašate svoje ušivo politično stališče o čemerkoli, ne da bi ga kakorkoli artikulirali, utemeljili in zaokrožili. Veste, zares ni tako pomembno, kaj misliš ali kaj poveš ali kaj napišeš — važno je le, kako to storiš. Tega sila preprostega dejstva tudi nekateri plehko topoumni, samovšečni recenzisti™ nikoli niso mogli razumeti, temveč v butastem prepričanju o nujnosti samooglaševanja vztrajajo pri svojih zanikrnih, infantilnih (kvazi)provokacijah in skrajnem populizmu po metodi najmanjšega skupnega umskega imenovalca. Sicer pa so (politična) mnenja kot ritne luknje: vsakdo ima svojo, vse druge pa mu smrdijo. Ni lepšega kot vzajemno ovohavanje anusov, juhej!

No, če že govorimo o tem, kaj smrdi: zadnje leto sem bil za spoznanje manj marljiv kot tisto poprej. Napisal sem pičlih, zanikrnih 112 člankov (od tega 86 filmskih impresij ter 26 drugih nebuloz) oz. v povprečju priobčil več kot dva prispevka vsak teden — in to je, kot kaže (ali pa tudi ne), prineslo nekoliko manjši obisk: približno 128.400 unikatnih klikov od aprila 2015 oz. povprečno 10.700 obiskovalcev mesečno, kar znese približno 350 na dan, kakšen gor ali dol. (Če gre verjeti Bloggerjevim statistikam, blog berejo tudi v Ukrajini, ZDA, na Kitajskem, v Franciji, Nemčiji, Romuniji in drugod. Za ogled jih 40 % uporablja brskalnik Chrome, 37 % Firefox, 11 % Explorer in 5 % Safari, ostalo je zanemarljivo.) Ampak hej,™ so what,™ filmoljub pač nikoli ni stavil na kvantiteto in tako bo tudi ostalo. Mimogrede: kdor ne razume sarkazma in (samo)ironije, lahko zaradi mene mirno izpusti ta prispevek in/ali neha brati ta blog. (Če ga je sploh kdaj bral.) Vesel prvi april!

2 komentarja:

  1. Iskrene čestitke. Tvoj blog je vedno sodil na sam vrh filmske blogosfere na sočni strani Alp. Kapo dol za voljo, kvaliteto prispevkov in aktivno, izjemno pozitivno vlogo, ki jo skozi vsa ta leta igraš na tem področju. Tudi s komentariji, ki so nemalokrat sprožili zanimivo debato na bratskih blogerskih naslovih.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala, kompliment s tvoje strani vsekakor nekaj velja. :)

    OdgovoriIzbriši