12. apr. 2016

The Forest (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Aokigahara, zloglasni 'gozd samomorilcev' ob severozahodnem vznožju svete gore Fuji (znan tudi kot Jukai oz. 'Morje dreves'), je menda po vrsti tretji kraj na svetu, kjer si v povprečju največ ljudi letno vzame življenje. Japonska folklora, ki glede tega zloveščega kotička planeta sega v devetnajsto stoletje in še dlje, govori o tistih, ki so končali tam in zdaj kot nemirni duhovi (jūrei) strašijo žive; hranijo se z njihovimi občutki žalosti, strahu in obžalovanja. Srhljiva mitologija smrti in onstranstva je med drugim upodobljena v trendu maščevalnih (večkrat ženskih, črnolasih ter tradicionalno odetih v belo) prikazni japonskih grozljivk na prelomu tisočletja tipa Ringu (1998) ter Ju-on (2002). Gozd Aokigahara večkrat nastopa tudi v zahodnjaških filmskih pripovedih, na primer Forest of the Living Dead (2010), Grave Halloween (2013) ali The Sea of Trees (2015) slavnega Gusa Van Santa; seveda gre pričakovati, da bo hvaležno prizorišče za morbidne filmske pripovedi o nadnaravnem in nedoumljivem. Vendar je kalifornijski režiser Jason Zada (po scenariju Bena Ketaia, Nicka Antosce in Sarah Cornwell) slabo izkoristil strašljivi potencial.



Američanka Sara Price (Natalie Dormer) se čez lužo odpravi po sledeh svoje sestre dvojčice, začasne učiteljice angleščine v Tokiu, ki se od izleta v razvpiti gozd ni več oglasila. Sicer je bila svojeglava in uporniška Jess od nekdaj njeno nasprotje in pri njej celo možnost samomora ni povsem izljučena; potem ko je bila v rani mladosti priča nerazložljivi smrti njunih staršev, so jo tudi že prej mučile samouničevalne težnje. Vendar je med dvojčicama vselej obstajala neotipljiva vez in Sara preprosto čuti, da Jess ni umrla. Izgubljena je in prestrašena, a vendarle živa. Poznavalca japonske kulture ter avstralskega poročevalca, ki že nekaj časa živi med rižojedci (Taylor Kinney), prosi za pomoč in vodstvo v zameno za novinarsko zgodbo. Pridruži se jima še njegov znanec ter domačin Miči (Jukijoši Ozava), ki dobro pozna tisto območje. Upoštevati je treba le dve preprosti pravili: prvič, nikdar ne smeš zaviti z označene poti, sicer se v nepreglednem, temačnem rastju lahko hitro izgubiš. (Trivia: v resnici je bil film posnet v naravnem rezervatu na planini Tara v zahodni Srbiji.) In drugič: nikoli, v nobenem primeru ne smeš tam prenočiti. Lahko ugibate, kaj se zgodi v nadaljevanju.



Podobno predvidljiv, dolgočasen in že viden (z mnogimi nepotrebnimi -BU!- poskoki) je tudi preostanek filma. Pohvaliti gre doživeto, sila všečno prezenco mikavne Natalie Dormer v dvojni vlogi, ki večidel poskrbi za poistovetljivo gledalsko izkušnjo; a solidno zastavljena premisa se žal začne čedalje bolj podirati v drugi polovici, ko je že jasno, da neizkušenim ustvarjalcem zmanjkuje štrene: film nespretno koleba med psihodramo o posledicah travm iz otroštva, psihotrilerjem o subjektivnosti percepcije in preganjavici (ko stvari niso take, kakršne so videti) ter še eno klišejsko jap-horror prispodobo o zlonamernih prikaznih (z vizualizacijo grozljivih podob na robu vidnega kota). Scenarij in režija se ne moreta odločiti, v katero stran naj usmerita vsaj nekatere odgovore na zanimivo zastavljena vprašanja o zavajajoči človekovi psihi, in po nadležno stereotipnem klimaksu gozdnega pregona (beri: zoprna tresoča kamera) film zaključita odrezavo, neizvirno in za protagonistko "peklensko" ceneno. Škoda, kljub dodobra izrabljenim motivom bi bila celota vendarle lahko veliko bolje izpeljana.

Ni komentarjev:

Objavite komentar