8. maj 2016

10 Cloverfield Lane (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Ne morem mimo naslova, ki daje slutiti, da naj bi šlo za nekakšno nadaljevanje ali spin-off slovitega kvazi-dokumentarističnega projekta najdenih posnetkov Cloverfield (2008) režiserja Matta Reevesa in producenta J. J. Abramsa. Vendar tukaj opisani praktično nima zveze z zgodbo o velikanskem stvoru, ki pustoši po New Yorku — razen tega, da se menda dogaja v istem "filmskem univerzumu" (ta franšizni pojem mi sicer ni preveč ljub) oziroma vzporedno s tistimi dogodki. Stvar je le, da tudi tovrstni koncept nima posebne vsebinske funkcije in je za zgodbo pravzaprav odveč. Ko sem razmišljal, zakaj so torej ustvarjalci pripoved siloma speljali v isto tematsko smer, mi je kapnilo: virusni marketing. Zgolj z mrežnim trženjem in dodatnimi spletnimi dejavnostmi, ki so vnaprej spodbujale pričakovanja gledalcev ter z geekovskimi govoricami netili zanimanje skupnosti, je namreč Cloverfield prerasel v trendovski globalni fenomen, ki je s proračunom 25 milijonov svojim producentom nazadnje prinesel več kot šestkratno vsoto. Marketinška strategija se je očitno obnesla in Abrams jo zdaj skuša še enkrat unovčiti. To je vse.



A kakorkoli že: gre za sila spodoben psihološki triler s sijajnimi igralskimi nastopi; glede na to, da je njegov prvenec, se je režiser Dan Trachtenberg odrezal odlično. Zgodba je razmeroma premočrtna: po avtomobilski nesreči se Michelle (Mary Elizabeth Winstead) znajde v neznanem zaprtem prostoru, očitno v neke vrste podzemnem zaklonišču. Čudaški lastnik Howard (John Goodman), ki jo je rešil, ji pove, da je zunanji svet izgubljen: prišlo je do nekakšnega napada (najverjetneje s strani vesoljcev) in zrak je zastrupljen ter neprimeren za življenje. V samozadosten podzemni bunker, opremljen z generatorji za filtriranje zraka in dovolj hrane za nekaj let, se je pravočasno umaknil le še mladi Emmett (John Gallagher, Jr.), ki mu ga je pomagal graditi; vsi ljudje v zunanjem svetu pa so najverjetneje mrtvi. Michelle ne ve, komu naj verjame in na kaj naj se zanese; gospodovalni in obsesivni Howard kaže občasne znake neuravnovešenosti, Emmett je razmeroma nezanesljiv pajdaš, drugi stiki s komerkoli pa niso mogoči. Je s teorijami zarote obsedeni Howard v resnici nor in si je preprosto izmislil invazijo Nezemljanov (potem ko je pred časom pobil svojo družino), da bi v sprevrženi kompenzaciji obdržal mlado žensko ob sebi kot nekakšno nadomestno hčer? Ali pa se zunaj zares dogaja nekaj nedoumljivega?

Zgodba je zasnovana okrog negotovosti, otipljive čustvene vzajemnosti in počasi naraščajoče napetosti med liki. Igralska predstava Winsteadove je prepričljiva in z lahkoto parira pričakovano odličnemu Goodmanu, ki še enkrat dokazuje, kakšno veličastno prezenco in pretanjeno izraznost premore — bodisi v drami, komediji ali kateremkoli drugem žanru. Medtem ko je Michelle osvežujoče brihten in neverjetno iznajdljiv lik, vselej za korak celo pred gledalcem (potem ko smo v podobnih žanrih vajeni butastih blondink in drugih stereotipnih protagonistov, ki nenehno počnejo napačne stvari), je Goodman tako neverjetno dvoumna ter zavajajoče dvolična figura, da do konca ni jasno, kaj je res in kaj ne. Njegovim nerazumljivim izbruhom besa in tiranske zaslepljenosti sledijo trenutki izjemnega sočutja in racionalnosti; njegove odločitve in dejanja so dejansko upravičena in smiselna. A ker ničesar ni mogoče potrditi v objektivnem zunanjem svetu, se nelagoden občutek skupaj z Michelle vse bolj polašča tudi gledalca: je Howard (ne)navaden psihopat ali pa — četudi je možakar nedvomno svojeglav čudak — njegove osupljive trditve pravzaprav držijo?
Blesav film. Povprečna dramaturgija, še bolj povprečna igra, kjer se izgubi celo ponavadi odlični John Goodman, klišejska zgodba in razplet, ki bi sodil v vrtec ne pa na velika platna, kjer ta film hvalijo samo tisti, ki so na kreku. Ne ga srat no. Najprej finte Žage, nato finte vseh podobnih karantena pizdarij, potem pa twist, ki deluje tako zelo otročje, da res zaboli glava. —Iztok



Razpleta ne bom izdal, a gre za mešanico preganjavične ujetosti ostudne Gensove minimalke The Divide (2011) ter shyamalanovskega nepričakovanega zasuka konteksta v epilogu slovite gibsonovke Signs (2002) — samo da se tokrat zastavlja dilema o sporočilnosti in katarzičnosti distopičnega presenečenja. (Če bi že pripoved pred tem lahko bila prispodoba za družinsko nasilje in starševsko zlorabo, kakor namigujejo nekateri kritiki.) Utegne se zdeti, da v akcijskem razpletu hipoma izpuhti psihološki naboj in napetost, ki jo je film poprej tako spretno gradil; morda pa prav tak nekonvencionalen preblisk deluje osvežujoče izvirno (zlasti, ker tudi tokrat odzivi likov niso hollywoodsko klišejski in predvidljivi). Kaj pa vem, ne morem se odločiti; a nemara bi mi bil tokrat ljubši malce bolj standarden in na človeško psihopatologijo naravnan konec.

6 komentarjev:

  1. Tole sploh ni bilo slabo. Končni twist je ves čas neka realna opcija, a izbirani zasuk kljub temu deluje in ponudi neko dodatno vrednost. Po drugi strani se mi zdi, da bo film kot celota bolje funkcioniral pri nekomu, ki ne pozna povezave s Cloverfieldom. Ta povezava je sicer prinesla določeno marketinško korist, a obenem tudi preveč očitno nakazala, kakašno nas presenečenje čaka na koncu.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, ampak šele po geekanju in iskanju te dodatne vrednosti prav skozi virusni marketing. Cloverfield v bistvu ne pojasni izvora bitja, lahko bi bila tisto tudi nekakšna godzila, zato ta povezava ni tako očitna. Skratka: film nima zveze s Cloverfieldom in te zveze tudi ne potrebuje, saj je sam zase zelo soliden. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Tudi meni zelo všečno. Sicer mi ta povezava ni pomenila nič. =)

    OdgovoriIzbriši
  4. Mene je film res navdušil in mi je eden ljubših z letnico 2016. Bi mu pa dal nekaj višjo oceno, saj priznam, da padam na takšne konce. Edino tisti dodatek eksplozij v zadnjih minutah je bil povsem odveč.

    OdgovoriIzbriši
  5. No pa sem izključno po Filjmoljubovi zaslugi pogledal še en dober filjmček. Ja. Ne vem sicer zakaj je ocenjen kot grozljivka, ker sledi tega žanra v nobenem segmentu nisem zaznal (zaradi istega razloga se mi tudi Misery ni zdel grozljivka, prav tako veliko bolj kot grozljivke smatram za psihološke igrice vse Alfove filjme), je bilo pa nekaj boljšega. Meni najljubši žanr - psihološki triler/drama. In tudi meni se je konec zdel sila neposrečen, oz. kot da bi bil tam samo zaradi tega, da se je vse skupaj pač lahko navezalo na kultni Cloverfield. Je bila pa zato sporočilnost fanatstična - kaj boš naredil, ko bo prišlo do vojne? Se boš skrival kot podgana globoko pod zemljo ali boš šel v boj, četudi nato v njem padel? In prav ta sporočilnost je na koncu odtehtala tudi nekaj večjih ali manjših nedoslednosti in nejasnosti na koncu? Torej, kaj je bilo v resnici s tisto punco, ki je izpisala sporočilo na steklo in manjša nedoslednost - če je tisti strup resnično tako agresivno-jedek, resnično verjamete, da se lahko pred njim zaščitimo z eno improvizirano plinsko masko??? Vseeno pa samo še en dokaz kaj vse se lahko naredi z minimalnim vložkom in da za dober filjm ni potrebnih milijone in milijone vloženih sredstev in nevem kako zelo zvezdniška zasedba. Imam še nekaj teorij, ki so se mi med nespečnostjo trgale po glavi (npr. sprememba Howardovega looka po...tisti, ki ste gledali že veste) in njegov dejanski odnos z Emmetom, ma recimo, da za dojemanje filjma niso tako zelo pomembne kot se mi je zdelo.

    OdgovoriIzbriši
  6. Me veseli, da sem bil koristen in da ti je film všeč. Hvala tudi za izčrpen komentar. Taki filmi si dejansko zaslužijo (ali celo zahtevajo) še en ogled, zato da zaznaš vse nianse, podrobnosti in igralske izraze, ki si jih prvič spregledal. Majhne stvari tvorijo dober, gledljiv film, ki tudi ostane v spominu.

    OdgovoriIzbriši