26. maj 2016

Blood Orange (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Osvežujoče si je ogledati film, za katerega še nisi slišal, ga nikjer nihče ne oglašuje (in ga tudi v naše kinematografe zanesljivo ne bo), v katerega hollywoodski marketinški stroj ni zmetal na milijone dolarjev in ki predstavlja celovečerni prvenec neznanega britanskega scenarista in režiserja Tobyja Tobiasa — za nameček pa osrednjo vlogo v njem prevzame slavni Iggy Pop. Danes 69-letni glasbenik (s pravim imenom James Newell Osterberg) je sicer že večkrat nastopil v filmih (prvič sem ga opazil v biografiji Sid and Nancy režiserja Alexa Coxa) in običajno se je držal nekonvencionalnih, subverzivnih in neodvisnih umetniških projektov (Hardware, Tank Girl, Dead Man, Coffee and Cigarettes, Art House). Njegova čudaška prezenca in nenavadna artikuliranost na platnu sta (vsaj meni) neznansko zanimivi; v sicer banalne ali nevznemirljive zgodbe vnašata partikularnost, ki njegove like spreminja v človeške figure in krvi in mesa — četudi v resnici nikoli ne igra samega sebe, kakor bi zlasti ob tokratnem performansu kdo utegnil pomisliti.



Bill (Iggy) je ostareli in bolni rokovski glasbenik, ki v eksotični špansko govoreči deželi v luksuzni vili živi s čedno mlado soprogo Isabelle (Kacey Clarke, roj. Barnfield). Zapeljiva mladenka dneve preživlja med branjem, poležavanjem na soncu in plavanjem v bazenu — kar rada počne gola zlasti takrat, ko je v bližini postavni vrtnar (Antonio Magro). Vendar pred možem ne skriva ničesar: zakonca, ki bi bila lahko oče in hči, imata nekakšen tihi dogovor vzajemnega spoštovanja ter celo iskrene ljubezni. Bill, ki ga pestijo starostne tegobe in mu očesna mrena vztrajno jemlje vid, se dobro zaveda lastne minljivosti; in četudi sluti, da telesne čare mikavne Isabelle uživajo drugi, bo ob njej vendarle doživel bogato, odkrito in umirjeno jesen življenja. Zaplete pa se, ko nepričakovano pride na obisk častihlepni Lucas (Ben Lamb), Isabellin nekdanji ljubimec ter sin njenega umrlega prejšnjega moža. Mladenič prinaša nekakšne pravne dokumente, ki domnevno dokazujejo nepravilnosti v zapuščinski razpravi, ter od lepotice zahteva vse premoženje, ki ga je podedovala po pokojnem soprogu — četudi mu lasten oče v oporoki namenoma ni zapustil ničesar. Koristoljubni Lucas pride z namenom izsiljevanja (obeta si, da bo denarno preskrbel svojo mlado družino), vendar se Bill nikakor ne pusti zmesti in razmerje moči se nenadejano zasuka. Vrstijo se presenetljivi dogodki, a v resnici nič ni, kakor je videti na prvi pogled; cinični, brezkompromisno prizemljeni Bill ima že pripravljen načrt, kako bo uredil situacijo z Lucasom, svojo prešuštno ženo in lastnim nepovratnim bolezenskim stanjem. Kdo bo nazadnje žrtev njegove domislice?



Priznam: stilizirani minimalistični celovečerec, mešanica erotičnega trilerja in ljubezenske drame, bi mi bil bistveno manj všeč, če v filmu ne bi bilo Iggyja Popa — a vendarle se tam pojavi ter v konceptualno preprosto pripoved vnese kanček pristne, sila gledljive (obenem umirjene in napete) karizmatičnosti. Pravzaprav nobenemu od igralskih nastopov ni moč očitati česa bistvenega; manko izkušenj se kaže le v Tobiasovem scenariju, v katerem zevajo nekatere logične in dramaturške nedoslednosti, ter pri dialogih protagonistov, ki bi bili lahko boljši. Pomanjkanje substance se mestoma pozna pri kompenzaciji s predolgimi kadri, ki skušajo delovati estetsko in umetniško, dasiravno nad vizualnim vidikom, kamero in tehnično platjo ne morem jamrati. Predvsem pa zlahka zamižim na eno oko, ko gre za Iggyja Popa: kar ostane, sicer ni ravno dovršena mojstrovina, a z brezčasnim prepletom arhetipskih motivov spolnosti, ljubezni in smrti deluje prijetno eklektična, omembe (in ogleda) vredna protiutež hollywoodskemu ščišu z možmi v pajkicah, ki se še kar naprej vali s tekočega traku.

Ni komentarjev:

Objavite komentar