23. maj 2016

Gods of Egypt (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●○○○○○○○○

Gledaš oceno (oz. vtis) in se sprašuješ, čemu sploh opisovati tole? Iz golega blogerskega mazohizma; zato, da lahko kot sprevrženo statistiko na tem mestu zabeležim največji košček filmskega dreka, kar sem jih (doslej) letos videl. Mmmm, dehteče in slastno.

Saj ne, da pri tovrstnih projektih tega ni mogoče predvideti oz. da je moč pričakovati kaj dobrega; ampak prekaljeni avstralski mojster Alex Proyas je vendarle posnel nekatere bisere sodobne kinematografije (The Crow, Dark City) ali pa vsaj ogleda vredne, kratkočasne in (pre)visokoleteče akcijske uspešnice (I, Robot). Potem mu je šlo le še na slabše (Knowing). Razen tega s plastično kičastega plakata slaboritniško zreta Nikolaj 'Jaime Lannister' Coster-Waldau ter Gerard 'Leonid' Butler (če ne omenjamo še Rufusa Sewella in Geoffreyja Rusha v stranskih ter Bryana Browna in Bruca Spenca v docela neopaznih vlogah). Kar sem si že mislil, u ku fajn, to bo morda fantazijska PG-13 mešanica intrigantne Igre prestolov ter špartanske klavnice 300 (2006), zgodovinsko-pop-kulturni žanr mečev-in-sandalov pa je tudi vselej zanimiv. Ampak ne, te sreče tokrat bilo ni. Bolj kot (gledljiv) Scottov biblijski ep Exodus: Gods and Kings (2014) smo dobili absurdno, nevzdržno sirasto, nesmiselno CGI skrpucalo v slogu idiotskih Andersonovih Pompejev (2014) ali Harlinove Legende o Herkulu (2014), ki ima s staroegipčansko mitologijo komajda kaj skupnega. Pa tudi s čimerkoli drugim.

Pravo vprašanje se glasi: je tako slab, da je že dober (beri: nehote zabaven in obešenjaško kratkočasen)? Ne morem se odločiti; dveurna dolžina k temu prav gotovo ne pripomore. Kot tudi ne mučno poldimenzionalni liki brez kakršnekoli značajske globine, popoln manko interakcije in napetosti med njimi, močno pretirana (pravzaprav nenehna) raba posebnih učinkov ter prikaz starodavnih božanstev, ki bi bolj sodil v LEGO risanko za šestletnike. Vsemogočni egipčanski bogovi (ki kot vladarji klišejsko stiliziranega Egipta v nekakšni vzporedni historični resničnosti živijo med smrtniki) se po želji spreminjajo v kovinske leteče stvore, jezdijo na velikanskih kačah, po vesolju v sončnem siju letijo v zlatih ladjicah in iz palice streljajo ognjene žarke na orjaške demone, se med mrtvimi sprehajajo po peščenem onstranstvu ter med svojimi kolosalnimi zračnimi bitkami na vrhovih piramid za seboj puščajo opustošenje. Nekaj takega torej, kot če bi se trapasti Branaghov Thor (2011) znašel v deželi faraonov — ter to začinjeno z neskončno neumno, generično enolončnico brez vsakršne filmske logike ali pripovedne doslednosti. Vem, filmska personifikacija in prikaz bogov, tj. utelešenih brezsnovnih arhetipskih načel oz. moralnih imperativov, ni preprosta stvar; le redkim je to uspelo dovolj prepričljivo (starogrška fantazija Spopad titanov je v primerjavi s tem nesmrtna mojstrovina, vredna najmanj oskarja), a tako bebavega in žaljivega poenostavljanja smo bili vendarle malokdaj deležni.

Ko se film začne, je za Egiptom tisoč let miru — Egiptu je vladal despot, ki pa je bil tako dober in tako transparenten, da demokracije sploh niso potrebovali. Set (Gerard Butler), zlobni Bog, kralj teme, prav tako deluje povsem transparentno: puč izvede na odprti sceni — pred stotisočglavo množico. In tudi dobrega despota ubije pred stotisočglavo množico. Konec demokracije, konec svobode. Stotisočglavo množico takoj vpreže in zasužnji — in že vlečejo orjaške skale in gradijo piramide. Set sproža vojne in klavnice, prebuja strupenjače, juriša v leteči kočiji, ruši vse pred sabo, mutira v orjaškega kovinskega ptiča, ob tem pa ponavlja: 'Nič me ne more potešiti!' —Marcel Štefančič jr.


Ni (mi) čisto jasno, ali naj bi bil osrednji lik mladi smrtnik Bek (Brenton Thwaites), ki pomaga bogu neba Horu v boju zoper tiranskega stica Seta (ta je ubil njegovega očeta in kralja Ozirisa, njemu pa iztrgal oči, vir božanske moči) v zameno za vrnitev ljubljene zaročenke Zaye iz dežele mrtvih. Iznajdljivi tatič se zdaj po indianajonesovsko izmika smrtonosnim pastem v svetiščih, zdaj deluje kot zabavni (not) sidekick lesenega Nikolaja, zdaj stereotipno trosi street-smart modrosti, nazadnje pa z nesebično požrtvovalnostjo poskrbi za etični preobrat, ki spremeni božanska načela o zaslugah za blaženost posmrtnega življenja. Da je usodno zaljubljen v svojo izumetničeno manekenko, ne prepriča niti za hip. (Mimogrede, v filmu ni niti enega samega egipčanskega ali bližnjevzhodnega igralca.) Kot tudi ne mikavna boginja Hathor, katere srce melodramatično pripada Horu. Kot tudi ne teatralni Butler, ki nima nikoli dovolj kraljevske moči in je zloben zato, da je zloben. Kot tudi ne Rush, ki z vlogo boga sonca upodobi približno tako ridikulozen lik kot sicer odlični Bill Nighy v vampirski franšizi Podzemlje ali akcijski debilariji I, Frankenstein (2014). Kot tudi ne Sewell, ki s svojo prezenco v kateremkoli filmu zlahka preusmeri gravitacijo nase, če ima le možnost vsaj osnovne karakterizacije. Kot tudi ne ... vse ostalo. Nima smisla dalje naštevati.

3 komentarji:

  1. Da, absolutno izredno slab film, ki leti še toliko nižje zaradi nekoč visokozvenečega režiserskega imena, ki pa danes očitno ne služi nikomu več, še Proyasu osebno več ne.

    A vseeno, če obrnmo pogled na verjetno edino zares dobro plat filma: glsba Marco Beltramija je v vseh pogledih naravnost veličastna. Beltrami je, tako kot že večina njegovih predhodnikov, iz glasbenega slovarja "egipčansko centrirane" filmske glasbe vzel doloene tematske in orkestracijske vzorce, ki so bili po veliki meri značilni za Alfred Newmana in Jerry Goldsmitha (ki je bil v začetku devetdesetih Beltramijev učitelj) in nam dal tradicionalno heroično orkestralno temo v duhu zlate dobe Hollywoodske glasbe, to pa pomešal z bolj modernimi glasbenimi vzorci, bolj značilnimi za Hans Zimmerja (godalni ostinati, nizki francoski rogovi, moški pevski zbor) in seveda celo obilico lastnih "Beltrami" manerizmov kot so naprimer izredno kompleksne večplastne orkestracije, izredno agresivna sekcija trobil in godal, frantični mešani pevski zbor in izredno hektičen tempo. Naravnost čudovit dosežek, eden boljših soundtrackov tega leta, ki na žalost podpira tako monumentalno trapast film.

    Sicer pa, če povlečemo nekaj paralel: njegov učitelj, Jerry Goldsmith, je bil znan po tem, da je spisal naravnost izvrstne podlage za absurdno trapaste filme. Zakaj bi bil njegov učenec potemtakem kaj drugačen, še posebej, če takšnemu artistično nizkotnemu izdelku doda edini kvaliteten umetniški atribut?

    OdgovoriIzbriši
  2. Res lepa hvala za izčrpen in nadvse umesten komentar. Absolutno se strinjam: glasba je (edina) dobra plat tega filma.

    OdgovoriIzbriši
  3. Mimogrede, Beltrami je spisal nadvse izvrstno podlago tudi za lanskoletne "dosežke" tipa Seventh Son (sicer moj veliki guilty pleasure; Sergei Bodriv je eden boljših vzhodnjaških režiserjev) in Fantastic Four. Ironično, za Oskarja je bil nominiran za verjetno najslabšo delo svoje kariere (The Hurt Locker).

    OdgovoriIzbriši