7. maj 2016

Greenberg (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Da je komik Ben Stiller spreten (tudi) v dramskih vlogah, sem pravzaprav že vedel (Your Friends & Neighbors, Permanent Midnight, The Royal Tenenbaums); tisto pravo presenečenje je bila (vsaj zame) njegova tokratna soigralka Greta Gerwig (No Strings Attached, Frances Ha, Mistress America), sicer dolgoletna partnerica in večkratna sodelavka režiserja Noaha Baumbacha (The Squid and the Whale, Margot at the Wedding), ki sem jo menda prvič opazil prav tukaj. Skupaj ustvarita sijajno vzajemnost v prepletu nenavadne karakterne drame in generacijske eksistenčne študije.

Film ne bo všeč vsakomur. Gre za enega tistih umotvorov, kakršni predstavljajo lakmusov papir za cineastično ločevanje semena od plev ter preizkušnjo za intel zahtevnejšega gledalca, ki bi v njem vendarle moral videti določeno substanco; zlasti pa prepričljiv, sila angažiran Stillerjev glumaški prispevek.
Ne bom rekel, da je Stiller slab, toda še vedno je le Stiller, pa če se še ne vem kako zelo trudi biti drugačen in zase povsem netipičen. [...] Vredno firbca, s piko na i na koncu, toda še vedno pod pričakovanji v smislu končnega učinka na gledalca. —Iztok

Roger je tip, ki ga z lahkoto označimo za luzerja, lenobo, težaka, samotarja. Lahko bi še naprej našteval, a najlažje ga definiram, če povem, da je Roger oseba, ki ne zna živeti sama, pa tudi zraven drugih ljudi ne. Zdaj, ko je zakorakal v svoja štirideseta, se sprašuje, ali bi lahko kaj naredil drugače, ali se ni uštel pri svojih ocenah. Mizar, ki je nekoč bil glasbenik, ki je zaradi butastih načel zavrnil pogodbo z glasbeno založbo in bil glavni krivec za razpad benda. Zdaj se je vrnil v LA, mesto, v katerem se je dvajset let nazaj znašel na življenjski prelomnici in se odločil za odhod. Zdaj poskuša navezati stike z ljudmi, ki so mu nekaj pomenili v mladih letih: z nekdanjo ljubeznijo Beth, s člani benda. Ugotovi, da so vsi nadaljevali s svojimi življenji. —Goodfella

Razen neizrazite zgodbe je najverjetnejši razlog, da komu film ni pretirano ljub, v njegovih skrajno nevšečnih, nepoistovetljivih likih (med visoko profilirano igralsko zasedbo so še Chris Messina, Rhys Ifans, Mark Duplass, Brie Larson, Juno Temple ter Jennifer Jason Leigh, soavtorica scenarija): zoprneži, zateženci, egocentriki ali docela medle, prilagodljive, ustrežljive in nesamozavestne zgube, ki se spontano predajajo priložnostni spolnosti, se smešijo v banalnih situacijah in z ničimer izzvanih izbruhih jeze, se nenehno pritožujejo (tudi v kritičnih pismih proizvajalcem, oblastem ali trgovinam) ali odkrito razlagajo ljudem, kako jim gredo na živce. V mučnem življenjskem krču se zdi, da so obtičali sredi zamrznjenega trenutka nezrelosti, lenobe in nezadovoljstva.



Vendar ne gre (samo) za zgodbo o brezposelnem štiridesetletnem mizarju ter čudaku Greenbergu, ki je pravkar končal psihiatrično zdravljenje in začasno živi v predmestni hiši svojega brata (medtem ko je ta na počitnicah v Vietnamu) ter ne ve, kaj bi sam s sabo — v resnici gre za pripoved o eksistenčnem nelagodju, nerodnosti komunikacije, inerciji in brezciljnosti, zaverovanosti vase (ali prav nasprotnem pomanjkanju samozavesti), neskladju mladostniških želja in odrasle stvarnosti, odgovornosti in iskanju smisla. Baumbach bi parabolo o izgubljeni generaciji (ali nemara kar celotni ameriški družbi) bržčas lahko oportunistično speljal v komedijo ali komično dramo, vendar tega ni storil; ostaja neizprosno prizemljen in stvaren, to pa filmu daje pomemben pečat avtentičnosti.

Komur je bil Stiller v tovrstnem nastopu všeč, si bo (namesto trenutno aktualnega nadaljevanja Zoolanderja, ki je popolna izguba časa) verjetno z veseljem ogledal tudi naslednji — tokrat malce humorno lahkotnejši — Baumbachov projekt While We're Young (2014), kjer se mu pridruži vselej zanimiva Naomi Watts.

Ni komentarjev:

Objavite komentar