17. maj 2016

London Has Fallen (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Če je bila hiperaktivna akcijada Padec Olimpa (2013) režiserja Antoina Fuquaja (Training Day, King Arthur, The Equalizer, Southpaw) namenjena skrajno nezahtevnim, naivnim in nad plehkimi streljačinami slinečim se gledalcem (istega leta je Roland Emmerich posnel še Napad na Belo hišo), potem njeno nadaljevanje z istimi liki bržčas meri le še na retardirane odrasle ter manj brihtne dvanajstletnike. In če mi je prvi ušel iz spomina kakšnih pet minut po klišejskem, dolgočasno predvidljivem koncu, potem sem drugega pozabljal že med samim ogledom — ko sem se z golido kokic in vedrom nekalorične kokakole v naročju resignirano naslonil vznak ter se prepustil blagodejnemu odmiranju čelnega režnja.

Film London je padel je nadaljevanje akcijske uspešnice Padec Olimpa s tako rekoč identično zasedbo. Ta sicer nima posebnega dela, saj v predstavi dominirata Gerard Butler kot agent in Aaron Eckhart kot predsednik. Če bi bili filmu zelo naklonjeni, bi v njem lahko videli daljno posvetilo B- ali C-akcijskim filmom z videotržišča ali celo kakšni klasiki tipa Carpenterjev Pobeg iz New Yorka. Težava je le, ker ne gre za nizkoproračunski film, ki bi imel vgrajeno samoironijo, še več, v nekem trenutku se London je padel spremeni v videoigro, v kateri se mora junak znebiti vrste nasprotnikov in priti z ene točke mesta na drugo. Žal kot gledalci nismo vključeni v ta proces in film deluje, kot da bi gledali neko tretjo osebo pri igranju. —Gorazd Trušnovec, MMC RTV SLO
Le še britanski premier mora umreti, da se na pogrebu zberejo vsi svetovni voditelji, pa se londonske atrakcije, od Big Bena do Tower Bridga, prelevijo v ruševine, vsak drugi Britanec mutira v džihadista, ameriški predsednik — še vedno Aaron Eckhart — pa obtiči pred mačeto, tako da mora njegov telesni stražar št. 1 — še vedno Gerard Butler — nadramboizirati Ramba, nadbauerizirati Jacka Bauerja in nadtrumpizirati Donalda Trumpa, da bi izgledal kot die-hard Jason Bourne v Ugrabitvi. —Marcel Štefančič jr.

Sicer bi nekako še prenesel peresno lahko, kokičarsko zasnovo, brezmožgansko dinamično dogajanje, pozabe vredne like brez vsakršnega značajskega orisa, generično brezosebno režijo in sterilno CGI megalomansko mizansceno, neranljivega in vsemogočnega telesnega stražarja (Gerard Butler), absurdno poenostavljen družbeno-politični prikaz teroristične grožnje ter patetični čezlužniški patriotizem in brezsramno propagando. What the hell, celo v smešno akcijsko figurico preobraženega ameriškega prezidenta (Aaron Eckhart) bi verjetno zmogel požreti — ampak tisto, kar resnično žali intelekt (povprečnega) gledalca, je mukotrpno poldimenzionalna zgodba oziroma docela nesmiseln scenarij in dialogi na ravni šole za otroke s posebnimi potrebami. Zgodba kot slon med porcelanom veselo gazi čez vse obstoječe stereotipe in mimo vsakršne zgodovinske logike prikazuje žalostno realnost neskladij sodobnega sveta tako, da ni jasno, ali gre morda za satiro ali parodijo. Sumim, da je iranski režiser (kar je še poslednja ironija) Babak Najafi mislil povsem resno — ko je posnel otročjo zgodbo o tem, kaj bodo (oz. kaj bi) Američani naredili teroristom; v infantilno naslado, kompenzacijo ter instanto zadoščenje množici zavedenih bedakov po svetu, ki ima o vsem skupaj še vedno tragično zgrešeno predstavo. Ti tepci so projektu s 60 milijoni proračuna že namenili 200 milijonov dobička (kar je sorazmerno več kot pri Fuquajevem predhodniku). Prosim, izognite se temu filmu, predvsem pa njegovemu ogledu v kinu — pa če se nategunska butalska institucija, ki ji rečemo Kolosej, ta trenutek podre in spremeni v prah.

Ni komentarjev:

Objavite komentar