13. maj 2016

The VVitch: A New-England Folktale (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Wouldst thou like to live deliciously?

Neodvisni projekti so rešilna bilka zahodnjaške kinematografije. Celovečerni prvenec mladega ameriškega scenarista in režiserja Roberta Eggersa je naletel na velikansko pozornost na lanskoletnem festivalu Sundance ter si v dramski sekciji prislužil nagrado za režijo in nominacijo za odlikovanje glavne žirije. Razen tega je z garažnim proračunom pičlega milijona v kinodvoranah prislužil več kot 30-kratno vsoto (do tega trenutka), kar je neverjeten uspeh. Mirno povem, da so vsa priznanja, prejeta hvala in dobiček več kot zasluženi; tako posrečenega predstavnika žanra nisem videl vsaj od fantastičnega dosežka avstralske režiserke Jennifer Kent z naslovom The Babadook (2014), ki prav tako še zdaleč ni tipična grozljivka s pošastnim stvorom, temveč vse kaj drugega.
Precenjen kliše, ki nekaj rund dolguje tudi filmu The Village M. Night Shyamalana. Premalo akcije, površna avtohtona atmosfera in zgodba o vasi, ki jo začne nadlegovati čarovnica. Itak, prvi poljub faše nek poba, ki potem bruha kri. Slab film, če sem iskren.—Iztok



Eggersova zgodba spremlja puritansko družino iz Nove Anglije v 17. stoletju, ki se po kazenskem izgonu iz naselbine njihovih rojakov trudi preživeti sredi puste, negostoljubne divjine. Oče William (Ralph Ineson) je ponosen in goreč kristjan, njegova zvesta žena Katherine (Kate Dickie) mu stoji ob strani, starejša hči Thomasin (Anya Taylor-Joy) se marljivo spreminja v ozaveščeno mlado žensko, njen mlajši brat Caleb (Harvey Scrimshaw) pa s puško na rami že stopa po očetovh stopinjah kot prihodnji moški pri hiši. Nagajiva dvojčka Mercy in Jonas sta še majhna in večino časa preživita med razposajeno igro; najmlajši pa je komaj nekajmesečni Samuel. Nad ljubečo družino se nenadejano zgrne niz tragedij in nerazložljivih preizkušenj, ki jih bogaboječi naseljenci pripisujejo uroku čarovnice iz bližnjega gozda. Svojci skušajo razumeti vzroke nedoumljivega gorja in ubogljivo molijo k bogu, a je vse zaman: družina bo v krvavem zatonu vsega spodobnega in človeškega doživela svoj konec. So na delu res zlobne, čarovniške sile? Je njihov neukrotljivi črni kozel Black Phillip navadna žival ali kaj bolj zloveščega? In ali je mladi Thomasin namenjena prav posebna usoda?

Ljudska pripovedka o čarovnicah Nove Anglije, kot se glasi podnaslov grozljivke The Witch, se odvija v 30. letih 17. stoletja. V času, ko so ljudje še verjeli v krute zgodbice o coprnicah, ki kradejo otroke, letijo s pomočjo ročnih čistilnih naprav in plešejo s hudičem. Zgodba je preprosta in sledi življenju angleške puritanske družine, ki je zaradi očetove pretirane verske gorečnosti primorana zaživeti izven varnega zavetja širše skupnosti. Izobčenje v tistem času seveda ni bila šala. In kot da pomanjkanje živeža ne bi bilo dovolj, se začno nad družino zgrinjati sence bližnjega gozda, v katerem prebiva stara čarovnica, ki ob prvi priložnosti izmakne najmlajšega sinčka. —Lebinger


Vizualno-tehnična izvedba Eggersovega celovečerca je brezhibna: čudovito turobna atmosferičnost, naturalistična kamera zamolklih, spranih sivo-rjavih tonov (Jarin Blaschke), vzdušje preganjavičnosti in brezupa ter pristna zgodovinska mizanscena. Kostumografija in scenografija nista le navdušujoče verodostojni, marveč delujeta takorekoč organsko. Gledalec nikoli ne pomisli, da gre za gledališko kuliso in filmske rekvizite, temveč se znajde brezdušno zaprt v hipnotični, skorajda sanjski pripovedi; interakcija likov pa ni zgolj avtentična stara angleščina puritanskih naseljencev (z mnogimi navedki dejanskih zapisov in skrbno zbranih molitev iz tistega časa), ampak je govorica tako naravna in skladna z dogajanjem, da se zlije v nemotečo, prepričljivo, tekočo vzajemnost. Igralski nastopi so izjemni, tudi — ali predvsem — tisti mladih protagonistov, med katerimi velja izpostaviti Thomasin* in prikaz njenega odnosa z očetom. Liki so brezkompromisno življenjski in poistovetljivi; skupaj z njimi trpi in se muči tudi sam gledalec, ki nikoli ne podvomi v iskrenost in upravičenost njihovih vzgibov. Vse to ovija vznemirjajoča, hipnotična in mestoma živce parajoča, disonančna zvočno-glasbena kulisa Marka Korvena, ki umestno poudarja ključne točke dogajanja in čustvovanja. Za nameček so tukaj še sijajno zgoščena dramaturgija, gladko brezšivna montaža ter zares odličen scenarij, ki mu takisto ni moč očitati ničesar; pomenljivo zaokroža pripoved, ki bolj kot arhetipske motive čarovništva prinaša psihološko dramo o propadu neke družine pod lastnimi strahovi.

V zgodbi se čudovito prepletajo svetopisemski simbolizem in verski motivi (izgon iz raja puritanske naselbine, jabolko kot prepovedani sadež, kozel kot utelešenje peklenskega skušnjavca, krokar kot simbol zla), prikaz vpliva institucionalizirane religije na družbene norme in moralo posameznikov, socialno-psihološki prerez samozadostne družinske dinamike ter psihoseksualna jungovsko-freudovska parabola o odraščanju in ženski emancipaciji (ki jo doživlja starejša hči). Ne da bi pretiravali, bi tovrstno pomenljivost in psihosocialno globino zlahka pripisali največjim mojstrom sedme umetnosti tipa Stanley Kubrick (The Shining), David Lynch (Blue Velvet) ali Lars von Trier (Antichrist). Je mogoče te motive strniti v enotno sporočilo in pomen? V Eggersovi zgodbi so po mojem nedvomno navzoči elementi kritičnosti družbenih institucij in normativov, tj. organizirane vere, ki je včasih še veliko bolj kot danes posegala v posvetno življenje in skušala nadzirati vse njegove aspekte. (Srednjeveški čarovniški procesi niso bili samo kompenzacija predsodkov ter moškega sado-šovinizma ob lastni impotenci in nerazumevanju žensk, temveč tudi nuja po vzpostavitvi verske oblasti nad vsakršnimi poskusi svobodomiselnosti in avtonomije.) Zaradi pretiranosti strogih zahtev in zgrešenih pričakovanj so ljudje med odraščanjem deležni "etične korupcije" — poleg tega katoliška doktrina govori o tem, kako smo "vsi rojeni v grehu" in si moramo z odpovedovanjem samopašnim željam ter upoštevanjem božjih zapovedi šele prislužiti možnost zveličanja (v onstranstvu). To neskladje vzbuja "versko grozo" in strah pred večno pogubo, ki se odraža v praznoverju in personifikaciji magičnih sil: namesto prirojenim človeškim pomanjkljivostim in sebični naravi ljudje pripisujejo krivdo zunanjim dejavnikom, zlobnim čarovnicam ter peklenščkom. Indoktrinacija je nadvse uspešna, kot kakšna sprevržena psihološka samopotrjujoča prerokba: mlada dekleta, ki so jim lastni starši (ljubosumni ob njihovi mladosti in lepoti) vcepili prepričanje o zlonamernosti in pokvarjenosti, začnejo verjeti, da so v resnici "čarovnice" in nasladi predajajoča se bitja teme; spolno prebujajoči se fantje pa v svojem naravnem pubertetniškem poželenju vidijo smrtni greh in obsedenost (celo tabu), vreden najhujše kazni. Oče, ki je arhetipska glava družine in na plečih nosi odgovornost za njeno preživetje, si zatiska oči pred stvarnostjo; četudi je nesposoben lovec in kmetovalec, bo v nekakšni obliki mazohističnega samokaznovanja vsaj nacepil dovolj drv za zimo — simbol za moški ponos, aroganco in ošabnost (ter razlog za izgon iz raja), ki ga bodo nazadnje (dobesedno) pokopali; potem ko sta mu lastna hinavščina ter prenos frustracij in strahov na nedolžne otroke odvzela prav te (bodisi v dobesednem smislu ali kot metafora za odraščanje in osamosvajanje). In mati? V vsakem primeru tragična, samožrtvujoča se figura, ki ji je bolj kot kakršnekoli etične zapovedi in družbene konvencije pomembna ljubezen do družine ter privrženost širši skupnosti. Morda bi bilo res marsikaj boljše, če bi svet vodile ženske. Kaj praviš na to, Robert Eggers?

Jaz pravim: bravo in še enkrat bravo. Tako se dela filme!
* Op. Celo za tiste čase netipično ime dekleta je morda namig na Thomasa Paina (1737–1809), ameriško-britanskega politika, filozofa in pristaša deizma. Deizem (iz lat. deus, 'bog') je versko-racionalistični nazor, ki sprejema vero v boga le kot prepričanje o neosebnem stvariteljskem počelu. Deizem na prvo mesto postavlja boga razuma pred boga vere, zato zavrača razodetje in personalistično čaščenje, ki izhaja iz razodetja in ga ni mogoče pojasniti racionalno. Razširjen je bil predvsem v obdobju razsvetljenstva. (vir: Vikipedija)

5 komentarjev:

  1. Mene pa je pustil rahlo nepotešenega. Po vsej verjetnosti so me ponovno zajebale visokoleteče kritike, ki jih ni bilo malo. Nekako mi je nekaj umanjkalo. Tu mislim predvsem na zgodbo s čarovnico, ki je nekako obvisela povsem v zraku.

    OdgovoriIzbriši
  2. Saj je bilo zelo podobno potem tudi pri Babadooku, če zgodbo jemlješ preveč dobesedno. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Pri meni ne. Babadook mi je dogajal na vseh ravneh. Tudi s svojo subtilno sporočilnostjo, medtem, ko pri the VVitch nisem bil deležen tega zadovoljstva.

    OdgovoriIzbriši
  4. Imenitno spisano. V svojem zapisu sem verjetno premalo besed namenil simboliki in prispodobnosti, ki si jih toliko bolje izpostavil ti. Meni se je zdelo, da bi se teh tematik lahko Eggers lotil še bolj učinkovito. Mi je sicer všeč, kako elegantno nakazuje in ponuja v razmislek, a bi sam želel še bolj izrazit/dodelan režiserjev komentar. Verjetno bi bila to potem že instant klasika? :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Hvala. :) Sicer se strinjam tudi s Sadakom, določene stvari so bile pri Babadooku morda bolj prefinjeno predstavljene -- ampak ker gre za prvenec, ker je tako neverjetno avtentično izdelan, ker ne podcenjuje gledalca, ker prinaša srhljivo vzdušje in ker so performansi popolnoma neznanih igralcev tako sijajni, je vsaj zame to največje presenečenje letošnjega leta do tega trenutka in film, ki mu brez zadržkov dam oceno 8/10. Bi se kar strinjal, da ima tudi določen potencial instantne sodobne klasike, vsekakor.

    OdgovoriIzbriši