9. jun. 2016

99 Homes (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Gospodarska kriza, ki sta jo leta 2007 sprožila pohlep in finančno mešetarjenje ameriških investicijskih bank (Margin Call), je večini ljudi prinesla brezposelnost, zadolženost, obup in gorje. Podjetja so ostajala brez posla (The Company Men), obenem pa so zaradi prilagodljivih obrestnih mer (ki so se še nekaj let poprej močno izplačale) mesečni obroki s hipoteko zavarovanih posojil zleteli v nebo. Pride trenutek, ko čedalje večjega dolga banki ne moreš več odplačevati. Kmalu na tvoja vrata potrka uslužbenec pogodbene agencije za deložacijo, opremljen z veljavnim sodnim nalogom in v spremstvu oboroženih policistov. "Gospod, prosil vas bom, da takoj zapustite to posest, ki je zdaj last banke. Dajem vam dve minuti, da spakirate najnujnejše. Ostalo bodo odnesli selitveni delavci."

Prav to se zgodi mlademu očetu samohranilcu Dennisu Nashu (Andrew Garfield) v floridskem Orlandu, ki je bil prepričan, da ima po odločitvi sodišča vsaj še 30 dni časa za pritožbe in urejanje zadev — pa ni tako. Nepremičninski agent Rick Carver (Michael Shannon) je razumevajoč in prijazen, vendar neizprosen in brez vsakršnega sočutja. Z materjo (Laura Dern) in šoloobveznim otrokom se družina nenadoma znajde v sobi cenenega motela, njihov dom pa je izpraznjen in zapečaten. Obupani in besni Dennis se ne da; majhno predmestno hišo, kjer so preživeli vse življenje in kjer se je rodil njegov sin, bo za vsako ceno nekako dobil nazaj. Tudi če to pomeni, da bo kot najemnik delal za Carverja in pomagal iz njihovih domov izseljevati enake nesrečne duše, kakršen je sam — na neki točki tudi nekdanje znance in sosede. Nekaj v sistemu očitno ne deluje: Nash je vse življenje trdo delal, zdaj pa je ostal brez vsega. Jebeš tak sistem. Če ga je treba izkoristiti, da dobiš nazaj vsaj tisto, kar si si pošteno prislužil, bo Nash natanko to pač storil.

Neodvisno dramo ameriškega režiserja iranskega rodu Ramina Bahranija (Man Push Cart, Chop Shop, Goodbye Solo) v glavnem držita pokonci fantastična performansa ter intenzivna vzajemnost Garfielda in Shannona; posebej slednji je že zdavnaj dokazal (Bug, Take Shelter, The Iceman), da je eden najboljših karakternih glumačev svoje generacije. (Trivia: neusmiljeni general Zod proti mlademu Spider-Manu.) Prvi del filma z ekspozicijo dramaturškega nastavka in likov je odličen: krivica, razočaranje in obup ljudi, ki so jih vrgli iz lastnih domov, so otipljivi. Po drugi strani prinaša pomenljiv etični kontrast prav lik nepremičninskega agenta, ki je izkoristil situacijo ter z deložacijami (pa tudi nekaterimi goljufijami) nemarno obogatel; prispodoba za kričeča nesorazmerja tekmovalne, kanibalske logike kapitalizma (All Is Lost) in prirojeno človekovo sebičnost. Nekoč je bil tudi sam nemočen, mali človek, a ima dovolj te sprevržene neoliberalne doktrine in bo prav krizo zasukal v lastno korist (The Big Short). "Ko bo prišla povodenj, bo le vsak stoti smel na tisto barko, poba," pojasni svojemu podrejenemu, "vse druge uboge pare bodo utonile. Jaz že ne bom utonil."

Don't be soft. Do you think America give a flying rats ass about you or me? America doesn't bail out the losers. America was built by bailing out winners. By rigging a nation of the winners, for the winners, by the winners.

Sijajno je zastavljen koncept naturalistične, pristne moralke o dilemi preživetja, ki človeka prisili, da hinavsko prestopi s strani izkoriščanega na stran izkoriščevalca; tragična ironija tovrstne etike je še kako resnična. Na žalost pa klecne pri nekaterih scenarističnih elementih in zasukih, ki vse bolj proti koncu filma delujejo kot oportunistično pripovedno gonilo za potenciranje čustvene napetosti — dokler se ne premaknejo čez rob kredibilnosti in zmotijo gledalca. Taka pripoved sloni na verodostojnosti in dejstvih; ne more si privoščiti bližnjic in približkov, sicer zapade v pravljičarski hollywoodski mainstream. Ali je res mogoče, da se pri tolikšnem številu primerov in vsej birokraciji deložacija zgodi že naslednji dan po izdanem odloku sodišča? In da je vse skupaj prepuščeno bančnemu pogodbeniku, brez nadzora ter posegov ali navzočnosti predstavnikov občinskih oblasti? Bi kdorkoli kot svojega najbolj zaupnega sodelavca čez noč zaposlil nekoga, ki ga je pravkar na silo izselil? Mu razkril svoje goljufije in zahrbtno izkoriščanje sistema za kopičenje bogastva? Mu v roko za samoobrambo potisnil pištolo, češ da je dokumentacija za rabo orožja "že urejena" in jo lahko začne takoj uporabljati? (To je seveda popolnoma nemogoče celo v ZDA.) Bi mu zaupal najbolj ključen del pri izvedbi nekega dobičkonosnega posla? Bi nekdanji krovec in tesar kar čez noč postal pooblaščeni agent za deložacije ter bi brez izobraževanja in službenega izpopolnjevanja samostojno opravljal poklic izvršitelja? Bi si bančni pogodbenik in nepremičninski mogotci dovolili tako absurdne prevare kot je poneverba uradnih sodnih dokumentov — zato da siloma izselijo tudi tiste "moteče" stanovalce, ki bi sicer formalno obdržali svoje domove, in si zagotovijo še več zemljiškega dobička?

Takih nedoslednosti in slepih ulic je preveč, da bi jih spregledal(i); nekoliko zagrenijo tudi nespretno zastavljen epilog in nepremišljen zaključek. Kljub temu gre pod črto za sila gledljivo, razpravo zbujajočo in razmisleka vredno gospodarsko-socialno parabolo, ki pikro in neposredno razgalja še kako pereča vprašanja naše skupne realnosti. Sicer izrabljena marketinška fraza "film so navdihnili resnični dogodki" tokrat celo ni povsem izmišljena.

Ni komentarjev:

Objavite komentar