17. jun. 2016

Midnight Special (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Ameriški neodvisni scenarist in režiser Jeff Nichols (Shotgun Stories, Mud) črpa motive za svoje pripovedi iz lastnega življenja, izkušenj, načel, svetovnega nazora in psihosocialnih relacij z družbenim okoljem. Četudi snema stilizirane, navidez premočrtne filme, njegove zgodbe pogosto niso tisto, kar so videti na prvi pogled in jih ne gre jemati dobesedno — sicer se utegnejo zdeti nedosledne, pomanjkljive in nerazumljive. Običajno se vzporedno prepleteno odvijajo po dveh linijah pripovednega spektra (tako opisuje sam Nichols); prva je bolj ali manj konvencionalno žanrska in dramaturška, druga pa zajema motive iz pripovedovalčevega abstraktnega miselnega sveta in neotipljivih čustvenih navez.

Njegov sijajni Take Shelter (2011) tako ne govori o neuravnovešenosti posameznika, kataklizmičnih neurjih in arhetipskem koncu sveta, temveč metaforično o duševnih stanjih in sodobnih medčloveških odnosih. Poanta filma ni ta, ali je nevihta — prispodoba za stres, čustveno napetost in eksistenčni strah neoliberalne paradigme — resnična ali ne; temveč v epilogu nakazano dejstvo, da jo naposled enakovredno doživljajo in vidijo vsi člani družine (razen osrednjega lika tudi njegova žena in gluhonema hči). Preskok, ki se zgodi, preusmeri pozornost nazaj v sfero imaginarnega in s filmskim jezikom skoraj neopisljivega.



Tako se zdi tudi za Midnight Special (trivia: istoimenska skladba slavnih CCR se pojavi v uvodu omnibusa Twilight Zone: The Movie iz leta 1983, kjer jo med vožnjo prepevata Dan Aykroyd in Albert Brooks), da gre za razmeroma običajno sci-fi zgodbo o dečku z nadnaravnimi sposobnostmi (Jaeden Lieberher), ki v spremstvu očeta (Michael Shannon) in njegovega požrtvovalnega prijatelja policista (Joel Edgerton) po stranskih cestah beži čez državo. Za petami so jim fanatični verski kult pod vodstvom njegovega starega očeta (Sam Shepard), kjer je deček odrastel in ki v njem vidi mesijo ter kanalizatorja božjih sporočil, ter zvezni agentje (Adam Driver), ki iščejo krivca za nekatere nerazložljive pojave, prestrezanje tajnih šifriranih kod med vohunskimi sateliti in nenadni padec enega od teh na Zemljo. Mladi Alton, ki mora zaradi varnosti nositi modra očala in se na vsak način izogibati sončni svetlobi, je v resnici nekaj tretjega: posrednik med svetom ljudi in nedoumljivo razvitimi bitji iz civilizacije, skrite v vzporedni dimenziji. Na vnaprej določen dan mora priti na določeno mesto, kjer bo vzpostavil stik s silami, ki jih je dotlej samo slutil in katerih energijo je nehote prevajal med običajne ljudi; kaj se bo zgodilo potem, pa ne ve nihče.

Pustimo za hip brezhibno tehnično plat in kamero (Adam Stone), zlagoma naraščajočo opresivnost (četudi mestoma v nelagodno počasnem tempu), odlične igralske performanse (briljantni Shannon je takorekoč Nicholsov stalni sodelavec), temačno hipnotično vzdušje ter globoko pulzirajočo elektro-organsko glasbeno kuliso (David Wingo). Če v večplastni sestavljanki, ki se nikakor ne trudi pojasnjevati česarkoli in tozadevno ne podcenjuje gledalca, vidimo zgolj tradicionalno znanstvenofantastično road-movie dramo v slogu legendarnega Carpenterjevega Starmana (1984), bomo najverjetneje razočarani ali vsaj zmedeni — saj nenavadno enigmatična pripoved nazadnje pusti veliko več odprtih vprašanj, kot ponuja odgovorov. Kaj ali kdo je rahločutni Alton in zakaj je drugačen? Kaj so intenzivni svetlobni bliski, ki jih oddaja njegovo telo? Ali pristaši njegovega dedka dejansko verujejo, da je deček njihov odrešitelj, ali pa gre samo za manipulacijo častihlepnega pridigarja? So tisto prišleki iz vesolja ali Zemljani iz ene od prihodnjih vzporednih resničnosti? Nichols se ne obremenjuje s tem, ali gledalec razume epilog in sporočilo, in se ne podreja oportunističnim hollywoodskim formulam. To pa je nekaj edinstvenega in redkega pri današnjih filmskih ustvarjalcih, kar kaže spoštovati.



Dad? —Yeah? —Are you scared? —Yes. —You don't have to worry about me. —I like worrying about you. —You don't have to anymore. —I'll always worry about you, Alton. That's the deal.

A kakor hitro miselno preklopimo na tisto simbolično, manj očitno pripovedno modaliteto, se začnejo kazati obrisi dejanskega pomena njegovih likov in ganljivih relacij med njimi. Nichols, ki je tudi sam pred nekaj leti postal oče, v resnici govori o odnosu očeta in sina oz. neznosni negotovosti, celo nemoči starševsta: svojega otroka pač ne moreš zavarovati in povsem izolirati od sveta, v katerem odrašča (ali vplivati na njegovo morebitno bolezen in druge prirojene posebnosti). Lahko ga samo sprejmeš takega, kakršen je, mu pomagaš, da bo dojel svojo vlogo v svetu, ter zvesto stojiš ob strani, ko bo moral sam spoznavati nevarnosti varljivega okolja in izkoriščevalsko naravo ljudi. Težko bo, terjalo bo tudi nekatere žrtve in naposled boš moral otroku prepustiti samostojno pot — a to je tvoje najvišje poslanstvo in smisel (če kaj takega sploh obstaja) ter edina legitimna vera, vredna človeka.

2 komentarja:

  1. Strinjam se z vsako povedano besedo, presenetljiv karakterni film, Jeff Nichols pa je medtem že premierno prikazal njegov drugi celovečerni film leta 2016, Loving, ki je zaenkrat prejel izredno pozitiven in entuziastičen kritiški odziv. Sicer pa se mi zdi Nichols perfektna izbirai, da dramaturško izpopolnjeno zgodbo o ameriških rasnih napetostih popelje na veliko platno na kar se da korekten in cinematični način, hkrati pa resda na tihem upam, da bo v prihodnosti postal bolj žanrski in hollywoodsko centriran. Že nekaj časa namreč krožijo govorice, da bo potencialno prevzel enega večjih blockbusterjev iz DC universa (bil je originalna izbira za Aquamana, hkrati pa ima odlično delovno razmerje z WB) in ta kombinacija bi bila naravnost fantastična v vsakem pomenu besede.

    OdgovoriIzbriši
  2. Do sicer odličnih režiserjev, ki jih premamijo hollywoodske modre kuverte, sem sicer sila zadržan in skeptičen -- ampak pustimo se presenetiti. In hvala za komentar. :)

    OdgovoriIzbriši