7. jun. 2016

The Brothers Grimsby (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Potem ko si z grotesknimi liki Ali G-ja, Borata in Brüna ter z nezaslišanimi filmskimi ekscesi tipa Borat: Cultural Learnings of America for Make Benefit Glorious Nation of Kazakhstan (2006) ali The Dictator (2012) že dosegel neslavni vrhunec ekstremnega humorja, satirične bizarnosti, komične neokusnosti, vulgarnih straniščno-seksualnih šal ter posledično občutka nelagodja in mučne zadrege pri gledalcih — kaj ti še preostane? Pač posnameš še en tak film. Pa je mogoče po padcu vseh tabujev še nadgraditi svojevrsten jackass-farrellyjevski žanr ter vsebinsko in konceptualno preseči predrzno, žaljivo, nesramno, anarhično, izprijeno provokativnost Sache Barona Cohena? Kolikor vidim, niti ne. Vse ima svoje meje.



Cohen se po lastnem scenariju v režiji Louisa Leterriera (The Transporter, The Incredible Hulk, Clash of the Titans) tokrat udinja kot Nobby Butcher, neznani starejši brat Jamesa Bonda, pardon, super duper tajnega britanskega agenta MI6 Sebastiana Gravesa (Mark Strong). Brata, ki sta po smrti staršev odraščala v sirotišnici, sta se v ranem otroštvu ločila in potem krenila po različnih življenjskih poteh. Sebastian se je izuril v ultimativnega operativca skrivne vladne službe, Nobby pa je ostal len, bebav, neizobražen rdečevratnik sredi zavaljene sodrge s socialnega dna v umazanem angleškem delavskem predmestju; strasten nogometni navijač, privrženec gostilniškega nasilja (in izstrelkov za ognjemet v zadnjični odprtini) ter ljubeč soprog in oče približno od devetih do enajstih enako sprevrženih otrok. Z neumno pričesko Liama Gallagherja (Oasis), velikanskimi zalizci in plastičnimi natikači.
Borat in Bruno sta bila ogrevanje za Grimsbyja, za prizor, ki se mora zapisati v amale filmske umetnosti. Sesanje strupa iz jajc Marka Stronga je le predigra, to, kar sledi za tem, je tisto, o čemer govorim. Nop, tudi z virusom hiv okužena kri, ki zleti v usta Daniela Radcliffea in Donalda Trumpa, je le mala malca. —Iztok

Zlahka bi trdili, da je scenarij moroničen, a kaj bi izgubljali besede. Gre za serijo šal o telesnih tekočinah in blazen napad na vse družbeno občutljive tematike z namenom šok učinka. Ponekod spodleti, drugje mu uspe. Ne moreš ugoditi vsem. To kaže tudi tretjinski delež pozitivnih ocen s strani filmskih kritikov, ki se soglasno strinjajo, da film ponudi konstanten tok drznega humorja, a preveč šal konča na napačni strani meje med predrznostjo in obupanostjo. Če ne drugega, mu pomaga 80-minutna dolžina, ki s hitrim tempom dogajanja poskrbi za kratkočasno izkušnjo. —Jerman, Deseta umetnost


Nič nimam celo proti najhujši izzivalnosti in filmski transgresivnosti, če sta znotraj konteksta in služita določenemu namenu; ob trapastem Boratu sem se zabaval vsaj toliko kot pri prvih odbitih filmih straniščnih bratov Farrelly (Dumb & Dumber, There's Something About Mary, Me, Myself & Irene), potem pa so se stvari začele rahlo ponavljati (Shallow Hal) in je vse skupaj razvodenelo. Če vse staviš zgolj na element šokiranja in karto izzivalnosti, kmalu ostaneš brez adutov — v kolikor manka izvirnosti ne kompenziraš s pripovedno in sporočilno polnovrednostjo, igralskimi nastopi ter žanrsko raznolikostjo. Kar zadeva slednjo, se Letterier sicer trudi z dobro posnetimi akcijskimi vložki (in tudi sicer tehnični plati ni kaj očitati, zlasti zanimive so dinamično prvoosebne "hardcore henry" sekvence), a po drugi strani spet ne vidimo česa, kar nam v pretepaško-pirotehničnih vratolomijah ni pokazal že prenašalec Jason Statham. Ostanejo torej skeči s sicer vselej zanimivim Markom Strongom (Sherlock Holmes, Kick-Ass, Kingsman: The Secret Service), ki se na robu gledljivega smeši z vaginalno-analnimi prizori, ter ostudne (k sreči le deloma nazorne) domislice Borata Cohena, ki v glavnem zadevajo različne telesne odprtine, tekočine in izločke. (Samo namig: se spomnite prizora iz obešenjaške komedije Ace Ventura 2: Klic narave z zasebnim detektivom in nosorogom? No, tisto je bila vsaj umetna žival in ni šlo za slonjo samico.) Fuj in bljak.

2 komentarja:

  1. Po mojem mnenju ima filma dva aspekta, ki ju je potrebno pohvaliti: druga enota, ki sta jo režirala Daniel Litch in Chad Stahelski (sicer avtorja odličnega John Wicka), poskrbi za nekaj precej spektakularnih in zelo pohvalno zrežiranih akcijskih momentov (s stalno uporabo digitalnih hand held kamer in fiksiranih GoPro-jev), ki zahtevajo precej kaskaderskega poguma in kompleksnega načrtovanja. Drugi aspekt pa je glasba David Buckleya, sicer avtorja klasičistične podlage za serijo The Good Wife, ki je iz Zimmerjeve šole komponiranje vzel njegov tipičen element gradnje "muzikalnega zidu" s serijo godalnih ostinatov francoskih rogov in sintetičnih vložkov, tokrat nekoliko nadgrajenih še z uporabo trobil. Vse ostalo je nevredno denarja in časa, še bolj nevredno pa kariere samega Cohena (ki mi je sicer s svojim smislom za humor izredno pri srcu).

    OdgovoriIzbriši
  2. Odlično, to mi je všeč: da najdeš pozitivne aspekte v še tako neposrečenem filmu. Temu se reče kritika. Sicer pa se (spet) strinjam, zlasti z vizualnim delom (v mislih imaš prvoosebni pogled skozi digitalni vizir, podoben računalniški igri), medtem ko na glasbo osebno nisem tako pozoren, ker mi razni napevi Blur in Oasis (za razliko od Madness) v tokratnem soundtracku niso baš pri srcu. ;)

    OdgovoriIzbriši