4. jun. 2016

The Crying Game (1992)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Za vse, ki mislijo, da je presenetljivo spolno razodetje osrednja poanta tega filma in njegova najpomenljivejša vrlina (ter druge gartneriste™ s skromnimi zmožnostmi, ki ne doumejo malce globlje in širše sporočilnosti): mikavna čokoladna gazela Dil je v resnici fant. Jup.™ Kljub nežnemu obrazu, gladki mandljevi polti in privlačno skodrani pričeski ima konkretnega tiča ter ploska prsa. Ta-dam: spoiler! Če kdo filma še ni videl, naj ne prebere prejšnjih stavkov. Prizor razkritja kosmatega korenjaka, ki se mu je s parodiranjem nekaj let pozneje posmehoval obešenjaški Ace Ventura (1994), je postal enako kulten kot celoten film Neila Jordana iz legendarnih devetdesetih, ki ga irski režiser do danes bržčas ni presegel in ga po mojem skromnem mnenju tudi ne bo (vsaj ne s celovečerci kot The Brave One ali Byzantium). Prislužil mu je oskarja za najboljši scenarij in še pet nominacij za zlati kipec, med drugim za transvestita Jaya Davidsona za najboljšo stransko vlogo (pozneje smo ga videli še v plehki ZF pustolovščini Stargate režiserja Rolanda Emmericha). Tako sijajno udejanjenim motivom večplastnega raziskovanja politične, etnično-kulturne in spolne pripadnosti (ter predvsem dvoumnosti in nejasnosti meja med njimi) se je Jordan približal edino še s svojim odličnim Zajtrkom na Plutonu (2005), kjer briljantni Cillian Murphy pokaže, kar zna. Toplo priporočam.



A scorpion wants to cross the river, but he can't swim. Goes to a frog who can and asks for a ride. Frog says: "If I give you a ride on my back, you'll go and sting me." Scorpion replies, "It would not be in my interest to sting you, since, as I'll be on your back, we both would drown." Frog thinks about this logic for a while and accepts the deal. Takes the scorpion on his back, braves the waters, halfway over feels a burning spear in his side, and realizes the scorpion has stung him after all. And as they both sink beneath the waves, the frog cries out: "Why'd you sting me, Mr. Scorpion? For now we both will drown." Scorpion replies: "I can't help it. It's in my nature."

Jordanova Igra solz se začne kot politični triler, ko pripadniki IRE v Belfastu ugrabijo temnopoltega britanskega vojaka na dopustu Jodyja (Forest Whitaker), da bi ga izmenjali za enega od zaprtih rojakov; v kolikor izsiljevanje britanskih oblasti ne bi uspelo, pa bi ga morali usmrtiti. Fergus (Stephen Rea), ki se je teroristični skupini pridružil kot prostovoljec, ima nalogo, da straži jetnika. Ta v njem hitro prepozna sočutno, nenasilno dušo in simpatetično človeško bitje, ter zasluti možnost za lastno rešitev. Svojemu stražarju pove basen o žabi in škorpijonu, ki govori o tem, kako človek ne more delovati zoper lastno (bodisi zlonamerno ali altruistično) prirojeno ter absolutno naravo; Fergus si nauk nepričakovano tesno vzame k srcu. Če bi šla izsiljevalska akcija IRE po zlu, naj bi v Londonu poiskal Jodyjevo dekle Dil ter se prepričal, da je z njo vse v redu; morda bi ji nekako lahko celo pojasnil okoliščine Jodyjeve usode. A Fergusa tam čaka vse kaj drugega in čedna Dil ni tisto, kar je videti.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Neil Jordan si privošči ultimativno transgresijo: skupaj s prijaznim, poistovetljivim Fergusom zavede tudi (moškega) gledalca v ljubezensko afero z nadvse prikupno, poželenja vredno Dil — nato pa hladna prha. (In slovito Fergusovo bruhanje.) Ampak prava cinematična subverzija je tisto, kar sledi: tudi potem, ko je že znano, da je Dil moški, ta ohranja svojo navidezno vlogo ljubezenskega in seksualnega objekta. Fergus je (domnevno) heteroseksualen moški, vendar ne more kar zavreči že ustvarjene predstave o dekletu, v katerega se je nehote zagledal; po začetnem šoku se naposled omehča in ogreje za osebo, ki jo je njegov jetnik ljubil (pripoved namiguje na homoerotično navezanost Jodyja in Fergusa, ki se pozneje kompenzira v odnosu slednjega do Dil, medtem ko ima sam mučne freudovske sanje o snežno belih uniformah in kriketu). To popelje vso zgodbo na drugačno raven: študijo rasne in spolne identitete, ki presega meje družbeno-političnih konvencij. Tako kot nasilnost in brezčutnost "nista v Fergusovi naravi" (beri: žaba in škorpijon), so tudi njegova etnična, kulturna (ali verska) in seksualna pripadnost samo arbitrarne, vsiljene ter zgolj s priučenimi mehanizmi določene kvalitete. Da ne bo nesporazuma: Jordan ne namiguje, da je Fergus pravzaprav homoseksualec, ki je pod pritiskom pričakovanj in predstav potlačil svoja nagnjenja (ali pa, da je to Jody), prav nasprotno: socializacija in družbeni normativi so vanj vcepili določen način seksualno-čustvenega doživljanja in privzgojeno indentiteto — ta pa ni nujno skladna z njegovo resnično "naravo" in v človeku povzroča psihološki konflikt. Morda je prav ta nerazrešena travma razlog, da se je pridružil IRI (kot nezavedni beg pred samim seboj ali preusmerjanje lastne pozornosti), četudi je vse prej kot primeren kandidat za neusmiljenega, brezosebnega terorista. (Lik škorpijona bi lahko kdo v širšem smislu razumel kot prispodobo samouničevalnega skrajneža, vendar je neposredna primerjava v tem kontekstu močno pretirana in celo zgrešena.) Politika ali vera torej nista naravni institucionalizirani podaljšek človekovih hotenj in srž delovanja družbe, temveč umetna in prisilna ustanova, ki se je sprevrgla celo v sovražnika človeka — saj je njeno delovanje pogojeno z načeli, ki so nasprotna ljudski naravi (vsaj tisti nekaterih posameznikov).

Fergus se za vsa pretekla dejanja moralno odkupi z žrtvovanjem osebne prostosti; namesto Dil odsluži zaporno kazen. V resnici pa je s tem svobodo pridobil: možnost, da se mimo omejujočih družbenih institucij in lažnih meril spodobnosti naposled (v miru jetniške celice) sooči s samim seboj, s svojo resnično naravo. Tako, kot se je z lastno resničnostjo (in predsodki družbe) pred smrtjo sprijaznil tudi Jody, ter mu nekako predal ta nauk. "Igra solz" ni (samo) neuslišana ljubezen, ki boli, temveč življenjska igra v zlagane psihosocialne spone ujetega človeka, ki ne more biti tisto, kar v resnici je.

2 komentarja:

  1. Scena s kozlanjem v Ace Venturi je sicer smešna, ampak v čem je fora, sem ugotovil šele danes, ko sem si ogledal Crying Game in sem kljub šoku ob pogledu na otepača - potem, ko sem že razmislil, da je punca sicer neumna, a bi bila za en krog - skoraj crknil od smeha :lol:

    Kot najbolj tragično figuro sicer vidim Jil. Kaj je v resnici imela z Jodyjem, pravzaprav ni razjasnjeno, a nekako sem dobil občutek, da njun odnos ni bil dosti drugačen, kot odnos med Fergusom in Dil.

    Kot nekakšna fatalka z napako. Jody se je med vojaščino onegavil z ženskami, Fergus jo je na gobec in se je po mojeem kasneje z njo družil bolj zaradi slabe vesti, edini, ki je bil nor nanjo, je bil pa kreten v šuškavi trenirki.

    OdgovoriIzbriši
  2. Seveda to drži: ni razjasnjeno, kaj natanko sta imela Jody in Dil, zlasti v luči dejstva, da Jody očitno ni bil (izključno) homoseksualec, kakor tudi ni jasno, ali je Fergus (izključno) heteroseksualen -- in poanto vidim prav v tem, da to niti ni pomembno oz. pripoved odvrača pozornost od tega. Očitno so to zgolj nominalne kategorije, ki jih določa družba, ne človekova narava. Dil je tukaj edina zares iskrena oseba: je točno tisto, kar je v resnici in to je najtežje. (Zaradi tega privlači Fergusa, ki enostavno ne more docela preklopiti na idejo, da je ta čedna punca v resnici fant.) V nekem smislu je dejansko iskren tudi tisti zvodnik v trenirki, čeprav je totalen tepec. Imeniten film, priporočam tudi zgoraj omenjeni Zajtrk na Plutonu.

    OdgovoriIzbriši