27. jul. 2016

Green Room (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Pred nekaj leti je mladi ameriški neodvisni scenarist in režiser Jeremy Saulnier pozitivno presenetil s svežim indie trilerjem Blue Ruin (2013), potem ko je nekoliko vzbudil pozornost že s svojim celovečernim prvencem, garažno komično grotesko Murder Party (2007). Saulnier je zapriseženi, strastni žanrski auteur, ki se nadvse posrečeno posveča žlahtni obrtni in tehnični plati kinematografije — a pogosto na račun svojevrstne dramaturgije in neizrazitega scenarija. Režiser pravzaprav sam priznava: prinaša nam zgodbe o običajnih ljudeh, ki se po sili razmer znajdejo v grozljivih okoliščinah (običajno kje v ameriškem zakotju) ter se na surovo realno grožnjo odzovejo iracionalno, zmedeno in nelogično. Tako se sicer spretno izogiba prežvečenim formulam in pričakovanim stereotipom; reakcije in dejanja njegovih junakov naj bi skupaj z brutalno eksplicitnostjo poudarjali pristnost in verodostojnost njegovih majhnih zgodb (običajno brez socialnih, kulturnih ali političnih podtonov), vendar ga pri tem mestoma zanese celo predaleč. Nazadnje dobimo bolj ali manj nepoistovetljive (anti)junake, šibke ljudi s pomanjkljivostmi, ki počnejo nerazumljive reči — celo v filmskem kontekstu občasno nesmiselne ali v nasprotju z anticipacijo opazovalca.

Junaki Zelene sobe so člani neznane pank skupine The Ain't Rights, ki se na povabilo amaterskega organizatorja glasbenih dogodkov odpravijo v nekaj sto kilometrov oddaljeno mesto, kjer bi morali imeti koncert. Toda stvari se po njihovem prihodu zakomplicirajo, glasbeniki ostanejo brez dogovorjenega honorarja in planiranih sredstev za povratek domov. Rešitev v zadnjem trenutku pride v obliki ponudbe za nastop v odmaknjenem klubu sredi gozda. Organizator sicer pripomni, da je klub lokalno zbirališče neonacistov, a ker potrebujejo denar in ker imajo že nekaj izkušenj z obritoglavci na njihovih koncertih, ponudbo sprejmejo. [...] A nato se nekdo spomni, da je v zeleni sobi pred koncertom pustil telefon in se vrne nazaj. Gotovo bi na aparat najraje kar pozabil, če bi vedel, da se je v zeleni sobi med koncertom zgodil umor in da bodo s tem vsi skupaj postali nezaželene priče, ki se jih zločinci želijo za vsako ceno znebiti. —Goodfella

Medtem ko je dobršen del Otožnega razdejanja slonel na intimni, osebni dimenziji osrednjega junaka (odlični Macon Blair, ki ima tokrat pomembno, a manj izrazito vlogo), se glumaška interakcija pri Zeleni sobi porazdeli med večje število protagonistov z zvezdniškimi obrazi — in to je že prva stvar, zaradi katere mi je bil prejšnji film z nepretencioznim umetniškim pečatom (pa tudi omejenim proračunom) v resnici bolj pri srcu. Nedavno umrlemu Antonu Yelchinu, Imogen Poots in drugim sicer ne gre očitati performansa, po drugi strani pa v njem tudi ni zaznati kakšnega huronskega presežka. Taisto velja za Patricka Stewarta (trivia: poleg Antona še drugi igralec iz franšize Star Drek), pri katerem pa odločitev za tak casting že malce bolj zbode: ali ta briljantni shakespearski igralec zares tako pomembno prispeva k celokupnemu vtisu ali pa je njegovo slavno ime zgolj oportunistična marketinška poteza (in bi enako ali celo bolje deloval kdo drug, morda povsem neznani glumač)? Težko rečem, a po mojem si kljub netipičnemu (negativnemu) liku Patricka Stewarta tudi v tokratni predstavi najbrž ne bomo baš posebej zapomnili.



Pod črto: suvereno udejanjena, kratkočasna, čustveno in telesno visceralna izkušnja s kot rezilo ostrim vzdušjem, nepopustljivo opresivnostjo ter prikazom nasilne človekove srži (namesto obritoglavih pristašev nacistične ideologije bi lahko nastopali tudi arhetipski rdečevratniki, pa ne bi bilo večjih razlik, kar je moj drugi očitek družbeno-politični in psihosocialni neizkoriščenosti potenciala Saulnierove zgodbe). Ne podcenjuje gledalca, ne vsiljuje klišejskih predstav in dolgoveznih razlag konteksta ter kljub vsemu deluje kot dobrodošlo nasprotje plehki, dolgočasno predvidljivi hollywoodski produkciji. Kljub temu si želim, da bi se Saulnier v prihodnosti vnovič osredotočil na tisto, kar je pokazal v prejšnjih projektih, ter razen bolj dodelanega scenarija namenil nekaj več pozornosti tudi širše sporočilni plati. Njegovi dosežki so nedvomno zahtevali cineastično ustvarjalnost, veliko mero improvizacije ter intenziven igralski angažma — in prav to jih je naredilo edinstvene.

1 komentar:

  1. Super napisano! Vidim, pa da nisem edini, ki ni "dol padel" nad tem filmom. Tudi meni so se nekatere odločitve likov (na dobri kot tudi slabi strani) zdele malo debilne in morda je tudi to razlog za manjše navdušenje v primerjavi z ostalim občinstvom.

    OdgovoriIzbriši