19. jul. 2016

Hardcore Henry (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Predzgodba in zakulisje sta znana. Ilija Najšuler, (nekaj časa v Londonu živeči) ruski glasbenik, snemalec in član indie rock zasedbe Biting Elbows, je za svojo skupino v preteklih letih posnel dva videospota, The Stampede ter Bad MotherFucker, ki sta s svojo radikalno prvoosebno zasnovo naletela na veliko pozornost javnosti (bolj kot sama glasba, kar je nekoliko ironično). Krvavi, nasilni izkušnji videostreljačine in pretepačine sta nastali z razvojem pritrditve miniaturnih akcijskih kamer (prodjetja GoPro) na snemalca-igralca s pomočjo posebne maske, kar daje vtis doživljanja iz bližnje perspektive oz. avtentičnega pogleda skozi njegove oči.



Da se razumemo: seveda ne gre za kakšno huronsko revolucijo pri snemalni tehniki; Darren Aronofsky je samo eden izmed mnogih (in takisto ne prvi), ki so s prvoosebnim prikazom pričarali gledalsko izkušnjo iz junakove perspektive (recimo v nekaterih prizorih iz Pi ter Rekvijema za sanje), da bi bilo poosebljenje pristnejše in občutje lika tesnejše. Spomnil sem se še na sijajne Strange Days (1995), Being John Malkovich (1999), Le scaphandre et le papillon (2007) in druge, kjer je bila tovrstna dimenzija pripovedno umestna ter premišljeno odmerjena. (Če sploh ne omenjamo žanra najdenih posnetkov, ki nas še vedno preplavlja.) Snemalec Sergej Valjajev je nekoliko izpopolnil metodo pritrditve ustrezne naglavne opreme, predvsem pa mu je nadaljnja miniaturizacija kamer omogočila daljše, neprekinjeno snemanje (četudi so se zaradi bolečega vratu v vlogi Henryja v resnici potem izmenjevali vsaj trije operaterji) oz. izdelavo celovečerca, posnetega kot akcijska videoigra.

Priznam: ideja je načelno zanimiva in tudi nekatere sekvence nadvse posrečeno udejanjene (npr. naskok na vojaško vozilo med vožnjo po cesti ali strelski obračun v opuščeni stavbi), kar resnično spominja na grafično bolj dovršene predstavnike interaktivne digitalne zabave. Ampak s tem je takole: človek se hitro naveliča veselega sprožilca. Vsaj pri meni je (bilo) tako. Veliko raje kot brezglave nažigačine tipa Doom ali Quake ali Unreal (primerne za najstnike s hitrimi prsti in bliskovitimi refleksi, ki jim ni mar odmiranja sinaps v čelnem režnju) sem preigraval inteligentnejše, bolj taktične ter strateške prvoosebne igre, kjer štejejo potrpežljivost, iznajdljivost, premišljena uporaba predmetov in postopno napredovanje na višje ravni. Še danes se mi zdita prastara Half Life (nemara še bolj njen drugi del) in Deus Ex (izvirnik) najboljša predstavnika te zvrsti. Veste, zakaj? Ker imata kontekst in pravzaprav odlično zgodbo.

Najšulerjev Ponoreli Henry je pak nima. Kot tudi ne poistovetljivih likov, kakršnekoli karakterizacije, kakorkoli izvirne zasnove in pripovednega koncepta, vsaj malce karizmatičnega antagonista, predvsem pa zaokrožene, smiselne in celovite dramaturgije. (Zato pa so igralski performansi naravnost smešni in režija sila amaterska, celo montaža bi bila lahko mestoma boljša.) Deluje kot garažni video-eksperiment, kar v resnici tudi je (četudi je s proračunom dveh milijonov pridelal kar sedemkratno vsoto); in čeprav mu ne moremo očitati pretencioznosti ali kaskaderske nespretnosti, tudi ni zelo verjetno, da bo sprožil filmski val podobnih čudaštev.

1 komentar:

  1. Da, se absolutno strinjam. Sicer so sami promotorji uspešno ustvarili gromozanski hype, ki se je kot požar širil čez večino filmskih spletnih strani, a je po samem ogledu v ustih pustil sila grenak priokus. Logično je čemu je hype sploh nastal na prvem metsu in zakaj se je film tako dobro naknadno studijsko prodal, a če že imaš željo redefinirati akcijski film, bi bilo pametno ustvariti zgodbo, ki bi bila vsaj približno interesantna, karakterje za katere bi nas vsaj malo brigalo in po možnosti še malce predelati dialoge s kakšnim bolj kakovostnim scenaristom. Monumentalna bedarija.

    Se pa tu zopet postvai vprašanje, ki se pogosto pojavlja pri modernih formah umetnosti: je umetnost dobre sama zase ali zraven spada tudi kako dobro jo prodaš?

    OdgovoriIzbriši