17. avg. 2016

Before I Wake (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Hotel sem napisati za spoznanje bolj diplomatsko in kolikor toliko prizanesljivo oceno, a ne bo šlo: najnovejši projekt prodornega ameriškega scenarista in režiserja Mika Flanagana je navadno sranje ni bog ve kaj. Razočaranje je toliko večje, ker so bila pričakovanja nemajhna. Potem ko (me) je navdušil z nenavadno svežima, od dolgočasno klišejske formule ameriških grozljivščin odstopajočima trilerjema Oculus (2013) ter Hush (2016), je tokrat žal ustrelil pretežno mimo. Nadnaravna srhljivka z delovnim naslovom Somnia (soavtor scenarija je vnovič Jeff Howard) je nevznemirljivo generičen in pripovedno ter tematsko luknjast PG-13 izdelek, ki ga skorajda v ničemer ni mogoče ločiti od poletne plejade neznanih predstavnikov žanra, ki v ameriških kinokompleksih skrbijo za zadostno prodajo mastne pokovke. Morda je temu botroval zamik zaradi stečaja distribucijske tvrdke Relativity Media (Flanagan je tudi vztrajal pri oglaševanju filma kot 'fantazijske drame' ali 'pravljice', ne kot grozljivke) ali oportunistična ciljna naravnanost na mlečnozobo občinstvo (prejšnji projekti so imeli cenzorsko oznako 'R') ali kaj tretjega, ne vem. Trdim pa, da v zgodbi o osirotelem dečku, katerega sanje in nočne môre se udejanjijo, ni ama baš nič posebej izvirnega ali kakorkoli zapomnljivega; če k temu prištejem še medlo predstavo povečini všečne Kate Bosworth (presenetila me je v sicer hitro pozabljivem Homefront in še kje) ter mrko brezizrazne akcijske figurice Thomasa Jana, ki je enaka kot drugod, je seštevek pod črto hlapljiv kot češki ležak na vroč poletni dan.

Skratka. Mlad zakonski par žaluje za edinim sinčkom, ki se je bil pred časom nesrečno utopil v domači kopalni kadi (že tukaj se je treba ustaviti in pogoltniti debel cmok nejevere, saj je ta motiv docela neverodostojen, čudaško nepojasnjen in mučno stereotipen); odločita se posvojiti tihega, sramežljivega Codyja (Jacob Tremblay), ki je že majhen ostal brez matere (aha, tovrstni klišeji se nadaljujejo) in je nadvse prisrčen otrok, a ima svojevrstne težave s spancem. Natančneje, boji se zaspati, saj se njegove sanje v nadvse otipljivi obliki (ter nenavadno hitro) pojavijo v resničnem svetu. (Kje smo že to videli? Saj res, v sto podobnih zgodbah, od slavnega Solarisa in franšize Nočna mora v Ulici brestov do grozljivk Sphere, Flatliners, Event Horizon, The Cell, Silent Hill in drugih.) Dokler so to živopisani metulji, ki so dečku očitno všeč, gre zgolj za fantastično (nikoli razloženo) sposobnost nedolžnega otroka — a ko speči Cody tako manifestira umrlega sina svojih krušnih staršev, pozneje pa srhljivo, mrtvaku podobno ubijalsko kreaturo (z manjšim lapsusom ji reče 'The Canker Man'), je vsakršnega heca hitro konec. Izkaže se, da so tudi v preteklosti že izginili nekateri ljudje, ki se jih je polastil demon iz Codyjevih ponavljajočih se mor.



Če odmislimo konceptualno formulaičnost, nekatere nepotrebne vizualne spodrsljaje (morbidno bitje iz Codyjevih mor je v resnici precej patetično) in dramaturško neizrazitost, je največja težava seveda scenarij — ki se iz obetavnega pripovednega nastavka zapleta v čedalje večje nedoslednosti in zgodbovne nesmisle. Od zoprne in nepopisno butaste socialne delavke (Annabeth Gish), ki nima pojma, kaj se dogaja (čeprav dečka pozna že vse njegovo življenje), do povsem bizarnega, nedorečenega epiloga, kjer se izginuli ljudje (ki jih je 'pojedel' okostnjaški zlobnež) zapredeni v velikanske kokone pojavijo v nekakšni nadrealistični razpadli stavbi (očitno prispodobi za Codyjev sanjski svet). Četudi se Flanagan izogiba odvečnim poskokom -BU!- in skuša z motivi iz nezavednega prikazati slabo definirane motive otroških spominskih slik (kar obrazloži njegove sanje), mu spodleti prav na vrhuncu ter v zaključku (ki ga podkrepi s še zadnjo osladnostjo) že tako nekoherentne in brezciljne zgodbe. Morda je želel s prepletom sočutne drame in stvarno-domišljijske premise posneti kaj podobnega Panovemu labirintu (2006) del Tora, kjer trpinčena domišljija travmatiziranega otroka ustvarja krute, samozadostne fantazijske svetove, a za kaj takega bi moral vendarle ubrati drugačno smer. Izgubljena priložnost. Mislim, da se bom za zdaj raje vrnil k njegovim zgodnejšim delom, kot so Makebelieve (2000), Still Life (2001) ter Absentia (2011).

Ni komentarjev:

Objavite komentar